Zgodovina vrtov

Človek je z naravo povezan že od samega začetka svojega obstoja. Od prvih obdobij, ko je prevladovalo nabiralništvo in nato ekstenzivno izkoriščanje, pa do danes, ko se je urejanje vrtov povzpelo na zelo visoko umetniško raven, je preteklo veliko časa. Ves čas so se dogajali vzponi in padci, ki pa so vedno prinesli nekaj novega.

Različne najdbe kažejo, da je imel konec paleolitika človek, ki se je ukvarjal z nabiralništvom in lovom, znanje o različnih rastlinah in njihovi uporabnosti. O prvih zametkih vrtnarstva lahko začnemo govoriti z opuščanjem nomadskega življenja in ustalitve na enem mestu. Pred približno 10.000 leti so se pojavili prvi zametki vrtov. To so bile manjše površine, na katerih so gojili zdravilne rastline. Obdane so bile z živo mejo.

Prve prave vrtove najedemo pri Sumercih okoli 3000 do 4000 let pr. n. št. Okoli hiš so napravili sadovnjake, gredice z zelišči in zelenjavo. V »Epu o Gilgamešu« so omenjeni tudi tempeljski vrtovi, v katerih so gojili sadje za darovanja.

Egipčanom vrtovi niso bili samo vir hrane, temveč so imeli tudi druge vloge. Nekateri so služili kot okolje za grobnice bogatih trgovcev in uradniku. V obdobje 2000 let pr. n. št. segajo prvi zapisi o vrtovih z ribniki. Voda je bila za Egipčane pomembna in vrtovi so bili pogosto prepredeni z vodnimi kanali. Prevladovala je izključno simetrična oblika. Cvetlične grede so bile pravilnih oblik, drevesa in pergole z vinsko trto pa so sadili v ravnih linijah.

Okoli leta 540 pr. n. št. so zgradili Babilonske viseče vrtove, ki so eno izmed sedmih čudes antičnega sveta.

Večino kar vemo o vrtovih antične Grčije, smo izvedeli iz različnih pisnih virov, ker so arheološki ostanki vrtov skromni. V mestih antične Grčije so imeli z zelenjem obdane sprehajalne poti in prostore za različne športne dejavnosti. Mesta za govore in pogovore so bila predhodniki javnih parkov. Filozofska akademija v Atenah je imela lasten vrt, na katerem so se vršile diskusije med filozofi in učenci. Zasebni vrtovi niso igrali pomembnejše vloge. Med 5. in 3. stol. pr. n. št. se razvije oblika hiše, ki je imela v sredini dvorišče z mozaikom in različnimi skulpturami. Kasneje se pod egipčanskim vplivom dvorišče spremeni v pravi vrt.

Rimljani so oblike vrtov povzeli po Grkih. Vrt na sredini hiše so razvili tako, da so v center postavili vodnjak ali kak drug vodni element. Rože so sadili v posode, vrt pa so okrasili s kipi bogov. Bogataši so imeli izven mest podeželske hiše z velikimi in bogatimi vrtovi. Velik del vrtov je bil namenjen pridelovanju sadja, zelenjave in vinske trte, manjši del pa so namenili tudi sprehajanju – to so bili prvi okrasni vrtovi.

V srednjem veku so za razvoj vrtov skrbeli krščanski samostani, pri čemer so izstopali benediktinci, ki jim redovna pravila zapovedujejo ohranjanje starega znanja o vrtovih. Samostanski vrtovi so bili pravilnih oblik. Grede, na katerih so gojili različne zdravilne rastline in zelenjavo, so bile pravilnih oblik. Drevesa in grmi so bili sajeni v ravnih linijah. V samostanskih vrtovih niso nikoli manjkale vrtnice. Posebna oblika vrta je bil prostor miru in meditacije, ki je bil zgrajen iz štirih gred, med seboj ločenih s križajočima se potema. V središču je stal vodnjak, ki je predstavljal vir življenjske moči.

V srednjem veku so izstopali španski vrtovi na katere je vplivala maverska kultura. Mavri so s seboj prinesli zelo visoko razvito kulturo urejanja vrtov. Večina mavrskih vrtov, ki so bili za hišami in palačami, je imela vodnjak, pogosto tudi vodne kanale, ki so bili obdani z množico rastlin. Vodni kanali so skrbeli za bolj svež občutek na vrtu in so bili pogosto izdelani iz marmorja. Vrtovi so bili razdeljeni na različne dele. Pogosto so postavili paviljone in ptičje kletke.

V obdobju renesanse, so se ljudje ozirali po znanju antičnih dežel. Tako so bili vrtovi v 15. stol. izdelani v različnih antičnih stilih. Leta 1499 je uzšel roman »Hypnertomachia Poliphili« v katerem Francesco Colonna podrobno opiše enega izmed vrtov. Vsak vrt v tem obdobju je imel svoj značaj, ki so ga oblikovali različni elementi. Vrtovi so bili razdeljeni na različna področja, ki so bila nadalje razdeljena na simetrične cvetlične grede in vodne bazene. Glavna pot je vodila od stavbe do središča vrta. Poti so bile na ravnih delih prekrite s pergolami. Kot pomembnejši elementi, ki so imeli okrasni pomen, so se pojavljali labirinti, vodnjaki, jame in antični kipi.

Značilnost baročnih vrtov je bila njihova bogatost oz. »baročnost,« ki je osnova celotnega obdobja na vseh področjih. Najbolj so baročne vrtove razvili Francozi, še posebej pa izstopa Ludvik XIV. imenovan tudi Sončni kralj, ki je dal na novo zasnovati vrtove Versailskega dvorca. Center vrta je dvorec. Sredinska os se oddaljuje od dvorca in daje vtis, da izginja v neskončnosti. Z grmi in grmički so oblikovani različni zapleteni ornamenti. Žive meje so visoke in ločujejo med seboj posamezne dele. Vrt je obogaten z jamami, kipi, vodnjaki, vodometi, vazami ipd. Pogoste so tudi eksotične rastline. Versailski vrtovi so bili za zgled mnogim grajskim vrtovom širom Evrope. Svoj pomen so izgubili v obdobju rokokoja, ki je razbil ostre oblike baroka.

Če so francoski vrtovi doživeli največji napredek v obdobju baroka, so se angleški vrtovi začeli razvijati proti njegovem koncu. Kljub temu, da je Hyde park odprl kralj James I. že leta 1603, lahko o večjem razvoju angleških vrtov govorimo od leta 1735 dalje, ko je William Kent osnoval park Stowe. Navdih so mu bile idilične slike krajine takratnih slikarjev. Najpomembnejša oblikovalca angleških vrtov 18. stol. sta vsekakor Lancelot Brown in Humprey Repton, ki sta arhitekturo angleških vrtov povzdignila na zelo visoko raven. Stroge ravne linije, ki so do tedaj prevladovale, sta opustila in uvedla večjo sproščenost. Ravne površine so postale obogatene z grički, poti so postale zavite, bregovi ribnikov in bazenov so dobili naravne linije, drevesa in grme so se začeli saditi v skupine prostih oblik. Središče vrta so postale zgradbe v različnih stilih – antični, gotski, orientalski, ipd.

V 19. stoletju prevladujejo oblikovalski elementi iz preteklih obdobij. V bližini stavb so se zelo pogosto uporabljali baročni geometrijski elementi. Uporabljajo se tudi eksotične rastline. Konec 19. stol. se začne opuščati viktorijanski stil, ki je bil mešanica preteklih stilov in pojavi se moderni angleški vrt. Ljudje so začeli spoznavati japonsko in kitajsko kulturo, kar se je pokazalo v velikem vplivu teh daljnovzhodnih stilov. Večja pozornost je namenjena rastlinam. Grede postanejo mešanica različnih vrst, tako avtohtonih kot tujih, ki naj bi dajale čim bolj naraven videz. Pomembne so prezimno trdne trajnice, vrtnice, vzpenjavke ter iglavci in njihove medsebojne kombinacije zasaditev. Osnovni moto je bil, da v vrtu vedno nekaj cveti.

Če so nekoč skušali v kaos vpeljati red, se danes večinoma trudimo v red vpeljati urejen kaos. V urejanju vrtov se prepletata dve struji. Prva je usmerjena v oblikovanje vrtov v mešanici nekdanjih stilov, ki se križajo s stili z različnih koncev sveta. Druga je usmerjena k čim večji naravnosti. Opuščajo se stroge linije, rastline se med seboj mešajo, vrtovi imajo videz travnika, gozda, močvare, ipd. Pri obeh oblikah se uporabljajo sodobni materiali za gradnjo.
Dodaj v:
PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog
Prijavite se na
brezplačne E-novice
Sejmi in prireditve

AGRA 2019

24.08.2019 - 29.08.2019 57. mednarodni kmetijsko-živilski sejem.

IGM - Internationale Gartenbaumesse Tulln

29.08.2019 - 02.09.2019 Največja vrtnarska in cvetličarska razstava.

Flormart

26.09.2019 - 28.09.2019 Mednarodna krajinska arhitektura in zelena infrastruktura.

Jesenski sejem Komenda 2019

04.10.2019 - 06.10.2019 Kmetijsko obrtni sejem.

Anketa

Moja hiša potrebuje