Viseči vrtovi
Verjetno najbolj znani viseči vrtovi iz zgodovine so babilonski viseči vrtovi, ki so jih zgradili okoli leta 540 pr. n. š. Viseči ali terasasti vrtovi so vrtovi, ki jih zgradimo na strmem terenu. Njihova osnovna značilnost so terase; to so ravne površine na pobočju. Od daleč so videti kot velike stopnice. Kjer se hiše gradijo na pobočjih, se srečamo z nevarnostjo zemeljskega zdrsa (plazu). Pobočja so bila pogosto zaraščena z gozdom, ki je preprečeval plazenje. Ker smo pokrovno vegetacijo odstranili, moramo teren utrditi na drugačen način. Napravimo terase, s podpornimi zidovi, ki imajo temelje globoko v tleh. S tem bomo utrdili pobočje in napravili ravne površine, ki nam jih primanjkuje.Če vrt ni na prestrmem terenu, se lahko odpovemo podpornim zidovom. Nadomestijo jih lahko trajnice in grmovnice, ki imajo zelo razvejan in globok koreninski sistem. Primerne vrste so bršljan (Hedera helix), različne vrste trdolesk (Eunymus sp.), nekatere vzpenjavke kot so vzpenjajoča hortenzija (Hydrangea anomala) in divja trta (Parthencissus quinquefolia), trajnice kot so razne plahtice (Alchemilla sp.), krvomočnice (Geranium sp.), kitajska čebulasta astilba (Astilbe chinensis var. pumila), valdštajnija (Waldsteinia trenata), velikocvetni vimček (Epimedium grandiflorum) in grmovnice kot so hrušica (Amelanchier sp.), dreni (Cornus sp.), davidova budleja (Buddleja davidii), polegli reličnik (Cytisus pseudoprocumbens) ter navadni ruj (Cotinus coggygria).
Na strmejših terenih moramo zgraditi oporne zidove, ki so lahko kamniti, leseni ali zidani. Z zidovi oblikujemo ravne ali nagnjene terase. Na terasah naredimo gredice, postavimo ribnik, gojimo zelenjavo, sadje itd.
Zidove do višine 1 metra na stabilnih terenih lahko zgradimo s pomočjo kamenja in manjših skal. Zid naj bo rahlo nagnjen proti notranjosti. Postavimo ga na 40 do 50 cm debelo plast peska. Na notranji strani naj bo ob zidu plast gramoza, ki bo skrbela za zadostno odvodnjavanje padavinske vode. Za gradnjo lahko uporabimo različne barve kamenja. Pazimo le, da ne deluje neharmonično. V špranje med skalami in kamenjem lahko sadimo različne alpske rastline in napravimo pravi alpski vrt.
Zidove višje od enega metra moramo zaradi stabilnosti sezidati. Zidani zidovi so lahko iz naravnega kamna, opeke ali betona obloženega s kamnitimi ploščami. Pri izbiri materiala se orientiramo po lastnih željah. Če je teren nestabilen, se pred postavitvijo posvetujmo s strokovnjaki, ki poznajo naravo plazovitih terenov.
Zidove lahko postavimo tudi iz lesa. V ta namen uporabljamo lesene tramove in železniške pragove. Z njimi lahko oblikujemo zanimive vzorce. Les obložimo z zaščitno folijo na strani, ki je v zemlji. Tako ga zaščitimo pred vlago. V tleh naredimo oporo iz betona, ki bo nosila leseno nadgradnjo. Betonsko podlago prekrijemo z gramozom in vanj zarijemo konce lesenega zidu, da zmanjšamo stik lesa z vodo na najmanjšo možno mero. Pred uporabo les dobro zaščitimo z obstojnimi zaščitnimi sredstvi. Leseni zid moramo zamenjati po 10 do 20 letih, odvisno od podnebnih razmer, predvsem od količine padavin.
V visečih vrtovih se bomo stopnicam težko izognili. Za lažje premagovanje višinskih razlik so stopnice najracionalnejša oblika. Poti bi morale biti dolge in zelo zavite, kar pa bi porabljalo dragocen prostor. Stopnice naj bodo iz enakega materiala, kot zidovi. S tem ohranjamo harmoničen videz celotnega vrta. Izogibamo se le lesa, še posebej na senčnih mestih. Če se na lesu zadržuje voda ali vlaga, se na njem razvijejo alge, ki naredijo stopnice spolzke.Viseči vrtovi pogosto niso primerni za gradnjo ribnikov. Ti potrebujejo veliko prostora, ki pa ga na terasah pogosto nimamo. Je pa to odlična oblika vrta za gradnjo studenčkov in potokov. Z najvišje točke se lahko voda v slapovih spušča v tolmune, in manjše ribnike iz katerih v slapu teče do naslednjega ribnika itn. do najnižje točke, od koder jo črpalka prečrpa nazaj na najvišjo točko. Struga naj bo zavita, z veliko tolmuni, bazenčki in ribniki, da voda ne priteče prehitro na najnižjo točko.
Klop ali sedežno garnituro lahko postavimo kjerkoli, le da se vklaplja v vrt. Najprimernejše in obenem najlepše mesto za klopco je na najvišji točki vrta, od koder imamo pogled na celoten vrt. V senci lahko preživimo veliko ur ob občudovanju lastnega vrta.
Viseči vrtovi so zanimivo nasprotje v primerjavi z ravnimi in omogočajo drugačen način oblikovanja zasaditev. Dobro pride do izraza vertikalna razporeditev in ne samo horizontalna, ki prevladuje v drugih oblikah vrtov.