Podeželski vrt
Podeželski vrt je vrt v katerem, skušamo pričarati čar podeželja. Zgledujemo se po kmečkih vrtovih, torej vrtovih ob kmetijah. Kmečki vrtovi so praktični vrtovi. Namenjeni so pridelavi zelenjave in zelišč, ki so vsakodnevno v uporabi. Veliko pozornost se namenja tudi cvetočim rožam, tako trajnicam kot enoletnicam. Z njimi se okrasi okolica hiše in popestri vrt. Kmečki vrt je delo gospodinje, saj se vanj vsakodnevno vrača ob kuhanju, da nabere potrebne sestavine za kosilo. Podeželski vrt je v bistvu kmečki vrt prenesen v nekmečko okolje, pri čemer ohrani vse njegove prvine.
Ko vstopimo v podeželski vrt sredi poletja, nas prevzame vonj različnih dišavnic: žajbelj, timijan, bazilika. Med seboj se prepletajo male gredice različne zelenjave. Zelenjavne gredice so dopolnjene s cvetličnimi gredicami. Seveda ne manjka tudi dehteča vrtnica vzpenjavka, ki pripada eni izmed starejših sort. Obiskovalec vrta takoj začuti idiliko in umirjenost podeželja. Pravega podeželskega vrta ne more narediti nobeno podjetje, ki se ukvarja z zasajanjem vrtov. Seveda lahko oblikujejo gredice, zasadijo rastline, vendar vrtu ne morejo dati duše in s tem idilike. To je naloga lastnika, ki mora vrt uporabljati, zanj skrbeti in ga ljubiti. Pri drugih oblikah vrtov to ni toliko pomembno kot ravno pri podeželskem vrtu. Ta značilnost izvira iz dejstva, da so bili ljudje v preteklosti mnogo bolj odvisni od hrane, ki so jo sami pridelali. Tako so imeli tudi večje spoštovanje do vrta.
Začetki podeželskega vrta segajo daleč nazaj v zgodovino. Rimljani so prvi začeli v čisto zelenjavni vrt vnašati tudi različne okrasne rastline in zelišča. Njihov vpliv je bilo čutiti tudi na našem ozemlju. Naslednji korak se je zgodil v srednjem veku, ko so začeli samostani razvijati svoje vrtove. Pri tem so imeli vodilno vlogo Benediktinci. V vrtove so vpeljali grede, ki so bile ločene s potmi v obliki križa. Z odkrivanjem novih dežel so se pojavljale vedno nove in nove rastline, ki so jih različno kombinirali med seboj. Sčasoma se je podeželski vrt razvil v današnjo obliko.
Napraviti podeželski vrt je zelo enostavno, saj ne vsebuje zapletenih oblik. V osnovi napravimo štiri grede, ki so med seboj ločene z ravnimi potmi, ki se v središču križajo. Grede naj bodo pravokotne ali kvadratne, enakih oblik. Grede so lahko tudi drugačnih oblik, vendar moramo paziti, da z lahkoto dosežemo vse dele grede. Na mestu, kjer se poti križata, napravimo krožen prostor. Tu lahko zasadimo drevo, postavimo mizo s stoli, vodnjak, kip ali sončno uro.
Velikost gred ni toliko pomembna. Lahko so velike le en kvadratni meter. Pomembneje je, da so takšnih oblik in tako razporejene, da tvorijo simetrično sliko. Zemlja mora biti kakovostna, bogata z organskimi snovmi in dobro odcedna. Tlom redno dodajamo kompost. Težka in mokra tla razrahljamo z dodatkom peska in komposta. Napravimo lahko tudi visoke grede.
Grede so od poti ločene z vrsto nizkih rastlin ali nizko živo mejo. Tradicionalna oblika je razmejitev z različnimi rastlinami, ki ne zrastejo višje od 30 cm. Uporabimo lahko različne zelene in cvetoče rastline: sivka (Lavandula angustifolia), rumeni grobeljnik (Alyssum sp.), plahtica (Alchemilla sp.) in druge. Sadimo lahko tudi nizka zelišča. Živa meja napravi bolj formalni vtis. Največkrat se uporablja pušpan (Buxus sempervirens) in sicer počasi rastoče ali pritlikave sorte. Ravno tako lahko uporabimo tudi pritlikave brine: Juniperus communis 'Compressa' ali Juniperus chinensis 'Eschiniformis.' Ograjo strižemo na višino 20 do 30 cm. Kot alternativo lahko uporabimo tudi strešne opeke, deske ali okrogli les. Zidanim ograjam se izogibamo, ker so preveč okorne in bi s svojo težo uničile harmonijo vrta.
Poti predstavljajo osnovno ogrodje vrta in so vizualno zelo močne. Vrt razdelijo na več enakih površin. Križajo se med gredami. Če je le mogoče naj napravimo poti ravne. Širina poti naj bo vsaj pol metra, da bo gibanje enostavno. Včasih so bile poti napravljene iz zemlje. Danes zaradi praktičnosti uporabljamo druge materiale. Zelo primeren posip je lubje. Hoja po lubju je mehka in prijetna. Lubje bo tudi dolgo časa oddajal vonj in tako prispevalo k bogastvu vonjev vrta. Njegova slaba stran je, da bo sčasoma razpadal in ga bomo morali nadomestiti z novim. Trajnejši je grob pesek. Da se nam po poteh ne bo razvil plevel, najprej položimo filc in nanj nasujemo pesek. Če želimo imeti poti tlakovane, izberemo opečnate ali glinene plošče. Betonskih tlakovcev ne uporabljamo, ker delujejo preveč nenaravno.
Zelo pomemben del podeželskega vrta je tudi ograja. Na kmetiji je povsem praktičnega pomena. Vrt varuje pred različnimi živalmi, ki bi se z veseljem posladkale z zelenjavo in zelišči. Ograja naj ne bo visoka. Dovolj bo meter ali meter in četrt. Za izdelavo ograje uporabimo lesene deske, ki jih obdelamo tako, da dobimo plot. Najenostavnejša oblika je, da zgoraj napravimo trikotne špice, če pa želimo imeti plot bolj pester, se potrudimo z razgibanimi oblikami in različnimi vzorci. Plot lahko preraščajo različne plazeče rastline, kot so kapucinka (Tropaeolum majus), plotni slak (Convolvus sp.) in grašica (Vicia sp.). Seveda ne smemo pozabiti tudi na vrata. Ta so lahko v enakem stilu kot plot ali izstopajoče oblike, vidna od daleč.
Namesto plotu lahko zasadimo živo mejo. Najbolje se obnesejo liguster (Ligustrum vulgare), navadni glog (Crataegus leavigata) in beli gaber (Carpinus betulus). Strižemo jo na višino od 1 do 1,5 metra. Živa meja predstavlja tudi odlično zaščito pred vetrom. Če je vrt na mestu, kjer je pogost veter le z ene strani, strižemo višje, tako da napravimo zaščito pred vetrom. Vrtna vrata naj bodo lesena. Za pozdrav ob vstopu v vrt napravimo nad vhodom lok po katerem speljemo vrtnico popenjavko.
Za podeželski vrt ni potrebno, da predstavlja celotni vrt. Če imamo dovolj velik vrt, je to lahko le njegov del. S plotom ali živo mejo ločen zelenjavni vrt se lahko ob zasaditvi nekaj cvetočih rastlin in upoštevanjem zgoraj napisanega, prelevi v čisto pravi podeželski vrt, kjer bo gospodinja od pomladi do jeseni pridelala zelenjavo, ki jo bo vsa družina z veseljem uživala.