Živa meja

Živa meja je naravna ograja. Njena naloga je, da varuje vrt pred pogledi iz okolice, hrupom in prahom, ščiti predele vrta pred vetrom ali pa predstavlja le okras. Ob cestah so višje žive meje tudi zaščita pred izpušnimi plini. So gnezdilno mesto za ptice. Ptice se hranijo z žuželkami in ker z živo mejo privabimo več ptic, bo v vrtu tudi manj škodljivcev. Stroški postavitve žive meje so manjši od drugih vrst ograj, zahteva pa redno vzdrževanje: obrezovanje, okopavanje, gnojenje in pletje. Žive meje potrebujejo nekaj let, da zrastejo do želene velikosti. Ob pravilni negi imajo dolgo življenjsko dobo in bodo uspešno opravljale svojo vlogo. So dobra zaščita pred vetrom, ker blažijo vrtince, ki nastanejo ob trku vetra z oviro. Prepustnost je odvisna od letnega časa in uporabljene vrste. Ograje iz listopadnih vrst v zimskem času prepuščajo več vetra, kot v času, ko so olistane. Manj prepustne so ograje iz gostih iglavcev. Ob 50 % propustnosti za veter se z 1,5 m visoko ograjo zmanjša hitrost vetra na razdalji do 7,5 m za 50 %, na razdalji 15 m za 25 % in na razdalji 30 m za 10 %. Zavetje žive meje je pomembno predvsem v vetrovnih vrtovih (področja z burjo).

Uporabimo lahko tudi grmovnice, ki jeseni napravijo plodove. Plodovi so odlična hrana pticam, obenem pa lep okras jesenskemu vrtu: navadni dren (Cornus mas), jerebika (Sorbus aucuparia), črni bezeg (Sambucus nigra), navadna brogovita (Viburnum opulus), navadni češmin (Berberis vulgaris), japonska kutina (Choenomeles japonica), enovratni glog (Crataegus monogyna), šmarna hrušica (Amelanchier lamarckii), črni trn (Prunus spinosa), šipek (Rosa rugosa in Rosa canina).

Strižene žive meje zavzemajo manj prostora. Izbira vrst je velika in pogosto se uporabljajo drevesne vrste. Ena izmed lepših striženih živih mej je iz tise (Taxsus baccata), vendar raste zelo počasi in traja tudi do 10 let, da doseže primerno višino. Ograja lahko deluje temačno, vendar je odporna na zmrzal in druge vremenske vplive. Pogosto se uporablja gaber (Carpinus betulus), ki je zelo primerna vrsta za striženje, obenem pa se dokaj hitro razraste. Tudi cenovno je zelo ugodna.

Vrste, primerne za striženo živo mejo:

Iglavce uporabljamo previdno, glede na krajino. Izogibamo se jim, če imamo vrt v okolju, kjer prevladujejo listavci. Primernejši so za naselja, kjer ni neposrednega stika z naravno krajino.

Strižene žive meje so lahko različno visoke. 2 in več metrov višje, nas zavarujejo pred pogledi radovednih sosedov in mimoidočih. Obenem predstavljajo tudi zaščito pred hrupom, prahom in izpušnimi plini. Žive meje strižene na višino med 60 in 100 cm so primerne za predhišne vrtove, za ločevanje vrtov vrstnih hiš in za obrobo zelenjavnega vrta. 20 do 40 cm visoke, so primerne za obrobljanje cvetličnih gred in vrtnih poti.

1- Trapezna oblika ostane gosta tudi pri višji starosti. 2- Oblika stene zavzame manj prostora, vendar se spodaj ogoli. 3- Zaokrožena oblika se ne ogoli; primerna je za iglavce.

Pri živih mejah se izogibamo uporabi smreke (Picea abies). Čeprav se pogosto sadi, ni primerna za živo mejo. Zelo slabo prenaša obrezovanje, spodaj se rada hitro ogoli in dobro uspeva le na senčnih in vlažnejših rastiščih. V mestih ji ne odgovarja suh zrak.

Listavce sadimo od oktobra do prve zmrzali, iglavce pa avgusta in septembra, da se vsaj delno ukoreninijo. Pred sajenjem tla pripravimo enako kot za sajenje dreves. Pri prosto rastoči ograji sadimo na razdalji 1 do 2 m. Sadike lahko razmestimo cikcakasto. Sadike za striženo živo mejo sadimo v ravne vrste na razdalji 30 do 60 cm. Če želimo imeti gostejšo, potem sadimo izmenjajoče v dveh vrstah na 90 centimetrski medsebojni in 45 centimetrski medvrstni razdalji. Pri pritlikavih živih mejah, naj bo med sadikami 10 do 15 cm prostora.

Takoj po sajenju listopadne vrste skrajšamo za 1/3. Močno rastoče vrste in pokončno rastoče, kot sta kalina in glog, spomladi skrajšamo na višino 20 do 30 cm nad tlemi. Pozno poleti odstranimo stranske veje. Naslednjo zimo ali zgodaj spomladi rastline skrajšamo še za polovico višine. Iglavce negujemo bolj nežno. V prvih letih jim odrezujemo le stranske veje, je pa ta rez pomembna v drugem letu po sadnji. Vzgoja v prvih nekaj letih je zelo pomembna, saj je od nje odvisen nadaljnji razvoj v kasnejših letih.

Žive meje strižemo redno, da ohranijo svojo obliko. Uporabljamo ročne ali električne škarje. Pri oblikovanju lahko uporabimo različne pripomočke (npr.: vrvico, leseno ploščo,…) s katerimi si olajšamo oblikovanje ravne rezi. Prosto rastočih živih mej ne obrezujemo veliko. Odstranjujemo poškodovane in odmrle dele rastlin. Pri cvetočih grmih lahko izvedemo rez, ki pospeši cvetenje.

Nekatere vrste se dobro odzivajo tudi na pomlajevanje, če so bile zanemarjene (tisa, beli gaber). Listopadne vrste obnavljamo pozimi, zimzelene pa spomladi. V letu pred in po obrezovanju rastline dobro gnojimo in zastiramo, da spodbudimo rast. Prvo leto močno obrežemo eno stran, drugo pa naslednje leto. Če v enem letu obrežemo obe strani, se rastlina ne uspe dobro regenerirati in njena rast je slabotna, lahko pa tudi propade.

Da imamo lepo živo mejo, ni potrebno veliko. Pravilna zasaditev in primerna nega bosta poskrbela, da nam bo služila celo leto tako kot je treba.