Kopalniška kultura
V različnih zgodovinskih obdobjih sta bila vrednotenje pomena vode in kultura kopanja različna. V številnih religijah v preteklosti je bila voda simbol duhovne čistosti (npr. krst v reki Jordan, ritualno kopanje v indijskih svetih rekah) in je predstavljala nesmrtnost duše. Kopel je imela poseben kulturni pomen že pri antičnih ljudstvih. Odkrili so zdravilne in masažne učinke raznih kopeli.Za največje razkošje pri kopanju je poskrbel pozni Rim. Cesarji (Trajan, Karakala, Konstantin) so dali zgraditi mogočne terme, ki so lahko sprejele na tisoče obiskovalcev. Voda je pomirjajoče vplivala na telo in obenem učinkovala zdravilno. V javnih kopališčih v starem Rimu so imeli bazene s toplo in hladno vodo, posebne prostore za masažo telesa in telovadnice. Ta kopališča so bila tudi družabna in zabavna središča.
Danes ima kopanje mnogo več funkcij, kot jih je imelo v preteklosti. Še v drugi polovici 19. stoletja je bilo kopanje namenjeno zgolj higieni in osebnim potrebam. Kopalniška kultura, prostori in oprema namenjeni tovrstni dejavnosti so se v sodobnem svetu z drugačnim načinom življenja spremenili. V sodobnem svetu ima higiena širši pomen in kultura kopanja vključuje tudi sprostitev, ugodje, nabiranje novih moči, odpravljanje zdravstvenih težav, masažo in razgibavanje.