Osnove elektroinštalacij v hiši
Električne inštalacije v stanovanjskih objektih pojmujemo kot nizkonapetostne elektroenergetske inštalacije. Napetost omenjenih elektroenergetskih inštalacij je 220 V (voltov – enota za napetost), moč električnega toka, ki ga prenaša pa najpogosteje 3 x 25 A (amperov – enota za jakost električnega toka) lahko pa tudi 3 x 35 A.
Podjetje za distribucijo električne energije nam preko razdelilnega omrežja in hišnega priključka dovaja električni tok. Priključek je sestavljen iz vodov in naprav nizke napetosti, preko katerega je odjemalčeva elektroinštalacija povezana z distribucijskim električnim omrežjem. Priključek ima zunanji in notranji del, zunanji priključek sestavljajo nadzemni vodi od distribucijskega omrežja do izolatorjev na odjemalčevem objektu, notranjega pa vodi na napravah, ki povezujejo zunanji priključek z odjemalčevo inštalacijo do števca. Osnovni gradbeni priključek naj priključi ustrezno elektrodistribucijsko podjetje, ki določa tudi tehnične pogoje za izgradnjo obeh delov priključka. Pri tem namesti elektroinštalacijsko omarico, v kateri so števec z glavnimi varovalkami, določeno število enofaznih in trifaznih vtičnic, naprava za zaščito pred previsoko napetostjo in prenapetostna zaščita. Glavne hišne varovalke so nameščene pod streho ali v kleti in so zaplombirane s strani distribucijskega podjetja.
Prostori posameznega stanovanja so skupinsko povezani na posamezne tokovne kroge. Razvrščanje v skupine je odvisno od potrebe po električni energiji v posameznem prostoru. Vsak tokovni krog mora biti opremljen z varovalko. Varovalka poskrbi, da posameznega tokovnega kroga ne preobremenimo. Napeljava namreč dopušča določeno obremenitev. Če ta naraste, se vodniki preveč segrejejo in lahko v skrajnosti celo zanetijo požar. Avtomatska izklopna naprava v varovalki preobremenjen tokovni krog pravočasno izklopi.
Števec registrira porabo električne energije, na podlagi stanja števca elektrodistribucijsko podjetje izstavlja račune za dobavljeno energijo. Vsak poseg v števec je zato prepovedan. Preko števne plošče kontroliramo ali števec ustrezno in pravilno deluje. Na čelni strani števca so zbrani in zapisani tehnični podatki, med njimi tudi število vrtljajev, ki jih naredi števna plošča za vsako porabljeno kilovatno uro (kWh).
Pri izdelavi električnih inštalacij je potrebna tudi ustrezna zaščitna ozemljitev. To je varnostni ukrep, s katerim preprečimo, da bi v objektu oziroma v gospodinjstvu prišlo do nesreče zaradi električnega toka. V gradbeno jamo že med samim betoniranjem položimo temeljno ozemljilo. Temeljno ozemljilo predstavlja pocinkan valjanec ali trak iz nerjavečega jekla, ozemljila pa so lahko žarkovno, obročno ali pentljasto oblikovana. Dolžina valjanca je odvisna od podložnega materiala temeljev oziroma vrste zemljišča, od katere je odvisna ponikalna upornost, ki se meri v omih in mora biti čim nižja. Z ustreznimi instrumenti lahko izračunamo omsko upornost zemlje in tako izračunamo ustrezno dolžino ozemljila. Temeljno ozemljilo mora tudi izenačevati potencial v objektu, kar pomeni, da skrbi za varno izvedbo medsebojnih elektrotehniških povezav kovinskih delov v objektu. Ta je še posebej pomembna v prostorih s povečano nevarnostjo, kot sta kopalnica in pralnica. Za zaščito pred previsoko napetostjo v objektu je v električni omarici nameščeno FID stikalo, ki deluje na diferenčni tok med fazo in ničlo, ki se pojavi ob okvari na posamezni električni napravi. Mehanizem odklopne naprave prekine tokokrog, če se pojavi omenjena razlika v toku. Občutljivost stikala je v stanovanjskih objektih FI diferenčni tok 0,300 A, v prostorih s povečano nevarnostjo pa 0,03 A. Večina električnih naprav ima kovinske okrove in dele. Če se v notranjosti aparata gola tokovodna žica dotakne kovinskega okrova, steče po njem električni tok. Tok tako imenovanega okrovnega stika ima tendenco po najugodnejši možni poti odteči nazaj v zemljo in je lahko v določenih okoliščinah za človeka smrtno nevaren. Zato morajo biti vsi kovinski okrovi ozemljeni, kar dosežemo tako, da jih povežemo s tretjim vodnikom v trožilni priključni vrvici, ki odvaja napačno speljan tok.