Varstvo narave pred gradbenimi posegi

Kako ministrstvo zagotavlja varstvo narave pred posegi vanjo in ali preprečuje, da se gradi kjerkoli se komu vzljubi ob intenzivni zasebni gradnji, za katero so na voljo ugodni krediti?

(NN)

ODGOVOR:

Gradnja objektov in tudi drugi posegi v prostor niso mogoči, “kjerkoli se komu vzljubi”, ampak so mogoči le na tistih zemljiščih, za katere je to tako določeno z ustreznimi prostorskimi akti, pripravljenimi in sprejetimi v skladu z zakonom. Določitev zemljišč, ki so varovana oziroma zavarovana z zakonom, kar velja seveda zlasti za tista zemljišča, ki predstavljajo naravno bogastvo oziroma so javno dobro – sestavina ekosistemov kmetijskih zemljišč, gozdov, podzemnega sveta, krasa, voda, morja in tudi nerodovitnega sveta, za stavbna (za gradnjo, pozidavo) praviloma ni dopustna. Izjeme so možne le v primeru, če je to tako, na podlagi predhodnih posebej utemeljenih primerov in predhodno izvedenih javnih in drugih razprav, določeno s planskimi akti države in lokalnih skupnosti, v skladu z zakonom. Gradnja v območjih, ki so z zakonom zavarovana v smislu posebnega nacionalnega interesa varstva narave, pa seveda sploh ni dopustna, če to zakon izrecno določa oziroma je dopustna za namene, kot to določa zakon in pod pogoji ustreznega prostorskega izvedbenega akta.

Tako kot povsod v svetu pa, seveda tudi pri nas obstojajo posamezniki, pravne in fizične osebe, ki žal še vedno menijo, da lahko zato, ker so lastniki zemljišča, z njim lahko počnejo kar hočejo in da torej zato lahko na njem gradijo in zato, ker jim država – upravna enota ne more izdati ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo, ker to zaradi zakona, prostorskega plana ali drugega akta ni mogoče (vloge takšnih investitorjev se zavrnejo), gradijo ali drugače posegajo v prostor brez dovoljenj. Vendar je treba vedeti, da so takšne gradnje po zakonu nedovoljene (črne gradnje) in da zato proti takšnim investitorjem ukrepajo pristojni inšpektorji. Za to imajo podlago v 73. in naslednjih členih (kazenskih določbah) zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), pa tudi v ustreznih kazenskih določbah zakona o graditvi objektov (ZGO).

Ali je konkretno zemljišče zazidljivo ali ne, je razvidno iz prostorskih sestavin srednjeročnega družbenega plana tiste občine, v katere območju leži to zemljišče (občinski prostorski plan). Občinski prostorski plan namreč določi območja stavbnih zemljišč. Če konkretno zemljišče v občinskem prostorskem planu ni določeno kot stavbno zemljišče, to pomeni, da to zemljišče ni zazidljivo. Ker pa občinski prostorski plan določi tudi rabo prostora in usmeritve za razvoj dejavnosti v prostoru, je z njim določena tudi raba stavbnih zemljišč in sicer za stanovanjske, proizvodne, oskrbne, storitvene in druge namene, ter so z njim določene tudi usmeritve, ki se nanašajo na prometno omrežje, energetske vire in naprave ter njihovo prenosno omrežje, omrežje zvez, vodne vire ter omrežja in naprave za oskrbo s pitno in tehnološko vodo ter za odvajanje in čiščenje odplak. Navedeno pomeni, da je konkretno zemljišče, ki je z občinskim prostorskim planom sicer opredeljeno kot zazidljivo, lahko zazidljivo samo za takšno rabo, kot je z njim določena in ne za drugačno. Če je npr. z občinskim prostorskim planom določena raba za proizvodne namene, se na takšnem zemljišču ne sme graditi stanovanjskih hiš. Torej je takšno sicer zazidljivo zemljišče "nezazidljivo" za stanovanjsko gradnjo.

Ker morajo biti v vsakem občinskem prostorskem planu območja kmetijskih zemljišč, gozdov, vodnih virov, rezervatov in vodnih površin, območja rudnih nahajališč ter območja naravne in kulturne dediščine posebej opredeljena, tista od njih, ki so posebnega pomena, pa še posebej zavarovana oziroma varovana (to so ti. območja obveznih izhodišč republiških planskih aktov), navedeno pomeni, da takšna zemljišča praviloma ne morejo nikdar postati zazidljiva, razen če je za njih predhodno izkazan splošni interes.

Dejstvo, da je konkretno zemljišče z občinskim prostorskim planom zazidljivo, pa še ne pomeni, da se lahko na takšni podlagi lahko izda dovoljenje za gradnjo. Dovoljenje za gradnjo se lahko izda šele na podlagi prostorskega izvedbenega akta, za katerega pripravo in sprejem pa mora poskrbeti občina (občinski svet). Občinski svet, ki je v okviru pravic in dolžnosti občine najvišji organ odločanja, namreč sprejema tudi prostorske in druge plane razvoja. Če torej za območje, na katerem je konkretno zemljišče, ki je po občinskem prostorskem planu sicer zazidljivo, ni ustreznega prostorskega izvedbenega akta (PIN-a ali PUP-a), na podlagi katerega bi se lahko izdalo lokacijsko in kasneje gradbeno dovoljenje, je torej odgovorna občina, v katere območju leži takšno zemljišče. Občina pa seveda ne more in ne sme sprejeti prostorskega izvedbenega akta, s katerim bi se omogočila gradnja v lastno korist, na območjih, ki so za državo posebnega pomena, torej tudi ne na najboljših kmetijskih zemljiščih, vodnih zemljiščih, na območjih nacionalnih in regionalnih parkov in podobno.

Ker prostorski izvedbeni načrti (zazidalni načrti, ureditveni načrti in lokacijski načrti) samo podrobneje določijo urbanistične, oblikovalske, gradbeno tehnične, tehnološke in druge pogoje za zagotovitev ustreznih bivalnih, delovnih in proizvodnih razmer ter ukrepe za ohranjevanje in razvijanje naravnih in drugih vrednot človekovega okolja, z njimi pa se podrobneje tudi določijo tudi pogoji za opremljanje s prometnimi, energetskimi, komunalnimi in drugimi infrastrukturnimi objekti in napravami, ki so potrebni za normalno bivanje in delo na sicer že v prostorskem planu določenih stavbnih zemljiščih, ne more noben investitor ali lastnik zemljišča zahtevati, da postane njegovo zemljišče zazidljivo ali da postane njegovo sicer zazidljivo zemljišče zazidljivo za drug namen, kot je določen z občinskim predpisom (prostorskim planom in prostorskim izvedbenim aktom).

Enaka načela veljajo tudi za območja, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji (PUP-i). S PUP-om se namreč podrobneje določajo urbanistični, oblikovalski in drugi pogoji za posege v prostor ter ukrepi za ohranjanje naravnih in drugih vrednot človekovega okolja, zlasti pa merila in pogoje za graditev ali prenovo objektov in naprav glede na njihovo lego, funkcijo, velikost in oblikovanje, za določanje gradbenih parcel in za komunalno urejanje stavbnih zemljišč. Ker je PUP podlaga za pripravo lokacijske dokumentacije (LDok) za posamezen objekt ali drug poseg v prostor, ki ga ureja PUP, navedeno pomeni, da se LDok ne more izdelati za graditev objekta na zemljišču, ki z občinskim prostorskim planom ni določeno kot stavbno zemljišče.

Ker so občinski prostorski plani in prostorski izvedbeni akti splošni občinski predpis, lahko vsak investitor zahteva, da se mu takšen predpis da na vpogled ali pa da se mu izda ustrezna informacija o tem, kakšna raba prostora je določena s prostorskim planom oziroma prostorskim izvedbenim aktom za konkretno zemljišče, če s predpisom, ki za določeno področje ureja posebno varstvo, ni določeno drugače. Navedene informacije lahko dobijo zainteresirani investitorji bodisi pri pristojnem občinskem organu, bodisi pri upravni enoti, v katere območju leži takšno zemljišče.

V tej zvezi je treba še posebej navesti, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije zlasti na pobudo fizičnih oseb (in njihovih združenj) že velikokrat razveljavilo določene določbe občinskih prostorskih planov in prostorskih izvedbenih aktov, največkrat zato, ker postopek njihove priprave in sprejemanja ni potekal v skladu z zakonom, ko npr. osnutek ni bil ustrezno javno razgrnjen oziroma ni bilo ustreznih javnih obravnav, po končani javni obravnavi občinski svet ni obravnaval pripomb in predlogov in do njih zavzel stališče, ali pa ko občina ni poskrbela za to, da bi bil predlog plana usklajen z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin dolgoročnega plana RS za obdobje od leta 1096 do leta 2000 in z rešitvami, določenimi v družbenem planu RS za obdobje 1986 - 1999, ki se nanašajo na ta obvezna izhodišča.

Iz pobud, ki so jih do sedaj dali ustavnemu sodišču zlasti fizične, pa tudi različne pravne osebe v zvezi z občinskimi prostorskimi plani, po mnenju tukajšnjega ministrstva tudi sicer izhaja, da se sedaj, po prekinitvi s prejšnjim sistemom družbene lastnine in z osveščanjem, da je treba s prostorom ravnati skrbno in varovati okolje, lastninski, podjetniški, varovalni in drugi interesi v prostoru čedalje bolj množijo in tudi krešejo s pripravljavci in sprejemavci namenske rabe prostora v prostorskih planih. Pri tem imajo seveda pomembno vlogo in vpliv tudi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

13.09.2001 (Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostor)

Odgovori s pravnega področja so vezani na datum odgovora, zato vam svetujemo, da preverite ali ni morda do današnjega dne prišlo do sprememb v zakonu. Za zanesljivo rešitev vašega vprašanja priporočamo posvet z odvetnikom.
Odgovori na pravna vprašanja služijo zgolj za splošno orientacijo v podanem primeru. Zaradi sodne prakse in specifičnosti posameznega primera ne morejo služiti za splošno reševanje pravnih težav.
Uporaba podatkov je dovoljena izključno v zasebne namene in na lastno odgovornost - glej Pravno pojasnilo.

Vsakršno kopiranje in javno objavljanje vsebin, brez poprejšnjega soglasja družbe Internet Media d.o.o., je prepovedano in v nasprotju z zakonom o intelektualni lastnini!

Odgovori na vprašanja so last podjetja Internet Media d.o.o., razen v primerih, kadar je navedeno drugače.