Zakonodajni postopek
Za sprejem zakona je najprej potrebna zakonodajna pobuda, ki jo lahko vloži vlada, vsak poslanec, 5.000 volivcev ali državni svet. Sam zakonodajni postopek se deli v tri faze - prva, druga in tretja obravnava zakona.
Že za prvo obravnavo je treba predložiti v celoti izdelan predlog zakona. V prvi obravnavi se še ne obravnavajo posamezne zakonske rešitve po posameznih členih, pač pa se opravi samo splošna razprava o predlogu zakona. Predlagatelj torej predstavi predlog zakona, opravi pa se tudi razprava o temeljnih izhodiščnih vprašanjih. Prva obravnava se lahko konča na dva načina: ali sklep državnega zbora, da se postopek nadaljuje ali sklep, da se zakon ne sprejme (postopek je končan). Če se obravnava nadaljuje, potem se lahko nadaljuje v istem besedilu, ali pa je potrebno za drugo obravnavo besedilo spremeniti.
V drugi obravnavi državni zbor razpravlja o naslovu zakona in o vsakem členu posebej. V tej fazi ni dovoljeno razpravljati o zakonu na splošno. S tem se prepreči nepotrebno zavlačevanje. Besedilo zakona se lahko dopolnjuje le z amandmaji (predlogi za dopolnitev ali spremembo posameznega člena zakona).
V drugi fazi poslanci obravnavajo in glasjejo o vsakem členu posebej, zato mora biti besedilo že vsebinsko domišljeno. Zato v tretji obravnavi zakona državni zbor razpravlja le o predlogu kot celoti in le izjemoma o posameznih členih zakona. Tudi v tej fazi se da vlagati amandmaje, vendar je postopek otežen. Po končani razpravi v tretji obravnavi zakona se glasuje o predlogu zakona kot o celoti. Zakon je sprejet, če je število glasov "za" večje od števila "proti", razen če poseben zakon ne določa drugačne večine.
Hitri postopek
Hitri zakonodajni postopek naj bi se uporabljal le izjemoma, in sicer tedaj, ko je potrebno hitro sprejeti zakon zaradi izrednih potreb države, obrambnih interesov ali naravnih nesreč. Hitri postopek omogoča sprejetje vseh treh faz postopka na eni seji. Gre samo za časovno združitev faz, saj se še vedno opravijo vsi vsebinski koraki sprejema zakona.