Planika in encijan ne rasteta skupaj

Med priljubljenimi gorskimi rastlinami, ki jih gojimo v vrtovih, sta tudi planika in encijan. Marsikdo ju posadi skupaj, potem pa se pritožuje, da eden ali drugi životari ali celo umre. V naravi rasteta včasih sicer blizu drug drugega, nikoli pa na istih rastiščih, saj potrebujeta različne življenjske pogoje.

V naravi pri nas in na drugih celinah raste kar nekaj sviščev. Tudi vrtnarji so dodatno vzgojili kar nekaj križancev in odbrancev. Tudi pri nas marsikdaj trgovci ponudijo krasne jeseni cvetoče encijane. Ampak po vrtovih jih pa kar ne videvamo. Prezahtevni in preveč pomehkuženi so namreč, da bi preživeli. Tudi tisti, ki rastejo v naravi, imajo večinoma tako specifične zahteve, da jih je v vrtu zelo težko gojiti.

Še najpogosteje in z najmanj težavami gojimo kohov svišč ali encijan (Gentiana acaulis ali G. cochiana), ki je sicer v naravi zavarovana rastlina in jo je prepovedano trgati ali izkopavati. Sadike iz vrtnarske vzgoje naj bi pomagale varovati tiste v naravi. To je zimzelena blazinasta trajnica z velikimi modrimi lijakastimi cvetovi, ki se masovno pojavijo spomladi, potem pa občasno in posamično tudi še skozi poletje ali celo na jesen. V naravi raste v visokogorju na humusnih tleh alpskih travnikov, kjer je jutranja rosa močna in je vlage v tleh ter zraku kar precej. Druge rastline pa skrbijo, da osončenost ni premočna. V dolini encijanu radi namenimo prostor v skalnjaku ali na grobu. Če ima dovolj vlage in hrane, bo v osrednji Sloveniji na polnem soncu še preživel, na Krasu in v Slovenskem primorju, kjer je sončna pripeka izrazitejša, zrak pa še bolj suh, pa ima že manj možnosti. Včasih ga poletna vročina kar pobere. Včasih se kdo pritožuje, da se sicer razraste v lepo blazino, cveteti pa noče. Za to težavo je lahko kriva njegova podhranjenost ali pa premočno sonce.

Modrim cevtovom kohovega svišča se v vrtu ne moremo upreti, v naravi pa ga moramo pustiti pri miru (fotografija: Mojca Rehar Klančič)

S planiko (Leontopodium alpinum), simbolom naših gora, ki je v naravi tudi zavarovana, so gojitvene težave nekoliko drugačne. V naravi raste v skalnih razpokah in na kamnitih tleh, kjer je suho in vroče, hrane pa malo. Zato je tudi tako kosmata in bela, cvetovi pa majhni. Ko jo posadimo na vrtu, pa čeprav v skalnjaku, ima običajno preveč vode in hrane, zato pozeleni in se pretegne. Zraste precej višje, kot zraste v naravi. Če poskrbimo, da ne bo preveč zalita in preveč pognojena, bo nekoliko bolj podobna tisti v naravi in bo živela dlje. Planika sodi sicer med kratko živeče trajnice in jo po nekaj letih rado pobere, ne glede na način vzgoje. Najhitreje pa seveda odmrejo tiste, ki so bile gojene v šotnici, močno gnojene in tako spodbujene k bogatemu cvetenju.

Planiko so nekoč planinci radi zataknili za klobuk, danes pa to ni več znak planinčevega veselja, pač pa nekulture, saj je to ogrožena in zavarovana rastlina (fotografija: Mojca Rehar Klančič)

Poleg naše alpske planike se v vrtnarstvu goji kar nekaj planik, ki izvirajo iz drugih celin in veliko umetno vzgojenih sort, ki se od izvorne razlikujejo po mnogih lastnostih. Nekatere lahko silimo k cvetenju v različnih letnih časih ali pa cvetijo zelo dolgo. Nekatere imajo mnogo večje ali pa zelo drobno cvetje, lahko pa so bolj kompaktne rasti. Vsem je skupno, da nimajo prav dolge življenjske dobe.

Cvetove planik in encijanov lahko tudi posušimo za zimske šopke. Še lepše pa se ohranijo, če sveže rahlo zasujemo s soljo, ki bo iz njih pobrala vso vlago, oblika cveta in barva pa se bo dobro ohranila.

Jožica Golob-Klančič
univ.dipl.ing.hort.

Obiščite:

• Predstavitve izbranih trajnic >>
• Trajnice Golob Klančič >>
• Trajnice Golob Klančič na Slonep-u >>
• Več člankov Jožice Golob-Klančič >>