Sončni sprejemniki
Sonce je neizčrpen vir energije, ki ga premalo rabimo. Eden izmed načinov rabe sončne energije je postavitev sončnih sprejemnikov, ki jih imenujemo tudi sprejemniki sončne energije (SSE) ali sončni kolektorji.
V Sloveniji je povprečno letno sevanje sonca med 1.100 in 1.300 kWh/m2. S premišljeno izbiro sprejemnikov in ob povprečnem 35 % delovanju sistema, lahko računamo na pridobitev 250 do 420 kWh/m2 energije na leto. Tako prihranimo realno 50 % do 80 % energije za segrevanje iz drugih virov.
S sončnimi sprejemniki preko medija ali neposredno ogrevamo sanitarno vodo, lahko pa ogrevamo tudi objekt. Za ogrevanje objekta jih najpogosteje uporabljamo v prehodnih obdobjih (pomlad, jesen), ko energetske potrebe objekta niso tako velike.
Da bi določili ustrezno površino sprejemnikov, moramo izdelati natančen izračun, ki zajema porabo energije stavbe ter razpoložljivost sončne energije lokacije. Z upoštevanjem meteoroloških podatkov za lokacijo, orientacije slemena, izgub zaradi snega in umazanije, izračunamo energijo, ki bo na voljo v posameznih mesecih. Na osnovi razpoložljivih podatkov dobimo dokaj natančno oceno možnega deleža sončne energije v energiji, potrebni za delovanje stavbe. Za čim večjo učinkovitost naj bodo sprejemniki postavljeni tako, da bodo sončni žarki padali čim bolj pravokotno na njihovo površino, usmerjeni pa naj bodo proti jugu. Sprejemnike lahko postavimo tudi drugače, vendar pa morajo imeti večjo površino, da bi dosegli enako učinkovitost.Kako sončni sprejemniki pravzaprav delujejo?
Sončna energija se sprejme v zbiralnike, ki so
sestavni del sprejemnika. Te cevi ali plošče so napolnjene s tekočino
(medijem), na primer z vodo, ki ji je dodano sredstvo proti zmrzovanju. Sončna
energija segreje medij v ceveh, ki se nato s pomočjo regulacijsko vodene
črpalke transportira v rezervoar (sprejemnik oziroma hranilnik toplote) za
toplo vodo. V rezervoarju se toplota preko izmenjevalca toplote prenese na
sanitarno vodo, ki je takoj na voljo. Izmenjevalec je spiralna cev nameščena v bojlerju.
Topla voda, ki je v tej cevi, segreva sanitarno vodo. Ko tekočina izgubi svojo
toploto (le ta se prenese na sanitarno vodo), se ohlajena vrne v sprejemnike.
Ravni oziroma ploščati sončni sprejemniki sončne energije
Sončna energija se v sprejemniku absorbira preko posebne črne absorpcijske folije, ki je prekrita steklom. To steklo je običajno kaljeno, da je odporno na vremenske pojave, kot je toča. Pod steklom so na zbiralnike pritrjene bakrene cevi, v katerem je tekočina - medij. Plošče so s spodnje strani še dodatno izolirane, da ne prihaja do toplotnih izgub.
Ploščate sončne sprejemnike lahko vgradimo na več
načinov. Ena od možnosti je, da jih vgradimo v strešno konstrukcijo v isto
linijo kot strešna okna. Lahko pa izbiramo tudi med samostojnimi sistemi, ki
jih s posebno konstrukcijo pritrdimo na streho.
Vakuumski sprejemniki sončne energije
Vakuumski sončni sprejemniki so primernejši, kadar z njimi želimo ogrevati, poleg sanitarne vode, tudi objekt, saj lahko delujejo skozi vse leto, tudi ko so vremenske razmere neugodne, vodo pa segrejejo do višje temperature. Njihova prednost je v tem, da lahko zajamejo sončne žarke tudi pod manj ugodnim kotom (zjutraj, zvečer), posledično pa imajo večji izkoristek pri slabih pogojih delovanja.
Osnovni sestavni del vakuumskega sprejemnika je steklena vakuumska cev. Sestavljena je iz posameznih elementov, katerih naloga je absorbiranje sončnega sevanja in njegovo pretvarjanje v toploto. Sama cev je vakuumsko zaprta, zato so toplotne izgube minimalne. V tej stekleni cevi je še aluminijasti absorber, iz katerega se toplota prenaša na kovinsko cev. Zbrana toplota se s pomočjo posebnega medija prenese na menjalnik, ki je nameščen na vrhu sprejemnika. Segreta voda, ki ji je dodano sredstvo proti zmrzovanju, nato odda svojo toploto sanitarni vodi v hranilniku toplote. Na tržišču je več izvedenk vakuumskih sprejemnikov, z direktnim pretokom, toplotno cevjo ali dvojnim steklenim plaščem, osnovne značilnosti delovanja pa so enake.Nastanek besedila: marec 2009, posodobitev: avgust 2012.