V zvezi z dosedanjim priglašanjem del

Vprašanja v zvezi z dosedanjim priglašanjem del.

(NN)

ODGOVOR:

Iz vprašanj, s čim se nadomešča dosedanje priglašanje del in gradnje pomožnih objektov oziroma katera odločba nadomešča sedanje odločbe o dovolitvi priglašenih del, je razvidno, da niso bile razumljene tiste določbe ZGO-1, da za gradnjo enostavnih objektov ni potreben več nobeden upravni akt, ampak samo lokacijska informacija, iz katere izhaja da je gradnja določene vrste enostavnega objekta na določeni nepremičnini možna oziroma dopustna. Zato je potrebno že uvodoma poudariti, da lokacijska informacija ne nadomešča dosedanjih odločb o dovolitvi priglašenih del, ampak da se po 1.1.2003 s takšnimi objekti, ki so konstrukcijsko nezahtevni, ki ne potrebujejo posebnega statičnega in gradbeno - tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje, država ne bo več ukvarjala. Tudi sicer ni jasno, zakaj bi se moralo izdajati za takšne enostavne objekte, kot so mali pomožni, začasni in vadbeni objekti, spominska obeležja in urbana oprema, neke odločbe, če pa že po vseh dosedanjih predpisih itak ni bilo potrebno po tem, ko so bili postavljeni, preverjati ali so zares takšni in ali zares stojijo tam, kot so bili priglašeni. Pa tudi, če bi kdo hotel to preverjati, čeprav ni imel podlage v zakonu, to ne bi mogel storiti, saj je bilo potrebno v priglasitvi takšnih del samo opisati nameravano gradnjo in zemljišče ter priložiti kopijo katastrskega načrtu, določeno pa je bilo tudi, da se mora v takšen »načrt«, ki je praviloma v merilu 1 : 2880, vrisati nameravani objekt, kar pa je bilo v mnogo primerih, zaradi dobesedno filigranskih dimenzij parcele, skoraj nemogoče, absolutno nemogoče pa takšen objekt celo kotirati. Zato ZUreP-1 v 80. členu določa, da je občinski upravni organ, pristojen za urejanje prostora dolžan vsakomur na zahtevo izdati lokacijsko informacijo, ki ima značaj potrdila iz uradne evidence in se jo izda v skladu s predpisi o splošnem upravnem postopku proti plačilu takse. Namen lokacijske informacije, kot jo določa ZUreP, je predvsem, da z njo občina daje investitorju nameravane graditve, kakor tudi kupcu oziroma prodajalcu določenega zemljišča jasna merila in pogoje za načrtovanje nameravane investicijske namere, kot jih določajo občinski prostorski akti (nič več in nič manj) ter podatke o morebitnih prepovedih, ki jih določajo vladne uredbe oziroma občinski odloki o začasnih ukrepih za zavarovanje prostora. Zato lokacijska informacija ni neke vrste odločba (s pravnim poukom in podobno) in zoper njeno izdajo tudi ni možna pritožba. Lokacijsko informacijo izda tista občinska uprava, ki je pristojna za zadeve urejanja prostora, to je občinska uprava, na katere območju leži predmetna parcela. V zahtevi za izdajo lokacijske informacije je poleg številke zemljiške parcele in imena katastrske občine treba navesti tudi namen, za katerega se lokacijska informacija potrebuje. Iz navedenega izhaja, da bo občina lahko izdajala lokacijske informacije tako, kot ji je bilo do sedaj omogočeno na podlagi določb 67. člena ZUN. Z njimi so bile urejene naloge, ki jih je občina opravljala v zvezi z izvajanjem navedenega zakona, med te naloge pa je bila vključena tudi naloga, da daje informacije o možnih lokacijah za graditev. To pomeni, da se z njo oziroma na njeni podlagi tudi ne bo moglo prav nič vnaprej »odločati«, kot je to zaznati iz določenih vprašanj, to je tudi, ali je potrebno za določena dela gradbeno dovoljenje ali ne. S tretjim odstavkom 3. člena ZGO-1 je določeno, da za enostavni objekt ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, oziroma dokler takšen predpis še ni izdan, v skladu s pogoji, kot jih določajo določbe prvega odstavka 205. člena prehodnih določb ZGO-1. Ker se do nadomestitve sedanjih prostorskih aktov z “novimi”, v skladu z določbami ZUreP-1, glede namenske rabe prostora in pogojev za gradnje, še vedno uporabljajo sedanje prostorske sestavine planskih aktov skupaj s prostorskimi izvedbenimi akti, to je prostorskimi ureditvenimi pogoji in prostorskimi izvedbenimi načrti, to pomeni, da bo tudi v bodoče, tako kot sedaj, gradnja enostavnih objektov dopustna samo na tistih zemljiščih, ki so na podlagi prej opisanih prostorskih planskih aktov opredeljena kot stavbna zemljišča, njihov namen pa bo moral biti v skladu z rabo, določeno s konkretnim prostorskim izvedbenim aktom. Iz pojasnjenega izhaja, da bo moral določeni investitor, ki bi nameraval na svojem zemljišču postaviti vrtno uto, najprej pridobiti lokacijsko informacijo. Če bo iz nje izhajalo, da je njegovo zemljišče na območju, za katerega z občinskimi akti ni omogočena nobena gradnja, ker obravnavana parcela ni vključena v območje stavbnih zemljišč, ampak je vključena v območje kmetijskih zemljišč, bo to pomenilo, da vrtne ute ne bo smel postaviti. Če pa bi iz nje izhajalo, da je njegovo zemljišče sicer na območju stavbnih zemljišč, s prostorskim izvedbenim aktom pa je določeno, da je na takšnem zemljišču predvidena gradnja npr. šole, z odlokom o njegovem sprejetju pa tudi ne bi bilo določeno, da se do izgradnje šole lahko takšno zemljišče začasno uporablja za vrtičkarstvo, bo to pomenilo, da tudi v takšnem primeru ne bo smel postaviti vrtne ute. Če pa bi iz nje izhajalo, da je njegovo zemljišče namenjeno vrtičkarstvu in sicer na takšen način, da se vrtne ute sicer lahko postavljajo, vendar samo na določenem območju, pa bo to pomenilo, da bo takšen investitor lahko postavil vrtno uto, vendar ne kjerkoli, ampak tam, koder bo to opredeljeno z ustreznim prostorskim izvedbenim aktom. Pri tem je potrebno še pojasniti, da je z določbami 164. člena ZGO-1 zagrožena dokaj visoka kazen za tistega investitorja, če se na podlagi njegovega naročila gradi enostavni objekt, ki glede svoje velikosti, načina gradnje oziroma rabe sicer izpolnjuje predpisane pogoje, pa pred začetkom del ni pridobil lokacijske informacije. Če je investitor pravna oseba, je ta kazen od 300.000 do 7.000.000 tolarjev, če pa je investitor samostojni podjetnik posameznik, pa je ta kazen od 300.000 do 4.000.000 tolarjev. Če pa bi se kot enostavni objekt gradil, objekt, za katerega je po določbah ZGO-1 predpisano gradbeno dovoljenje, pa se takšnega investitorja, če bi bil to pravna oseba, po določbah 179. člena kaznuje z denarno kaznijo od 7.000.000 do 20.000.000 tolarjev, samostojni podjetnik posameznik pa s kaznijo od 3.000.000 do 10.000.000 tolarjev, sledi pa tudi ustrezen inšpekcijski ukrep in sicer po določbah 152. člena ZGO-1, to je odstranitev in vzpostavitev v prejšnje stanje.

02.03.2003 (Ministrstvo za okolje, prostor in energijo)

Odgovori s pravnega področja so vezani na datum odgovora, zato vam svetujemo, da preverite ali ni morda do današnjega dne prišlo do sprememb v zakonu. Za zanesljivo rešitev vašega vprašanja priporočamo posvet z odvetnikom.
Odgovori na pravna vprašanja služijo zgolj za splošno orientacijo v podanem primeru. Zaradi sodne prakse in specifičnosti posameznega primera ne morejo služiti za splošno reševanje pravnih težav.
Uporaba podatkov je dovoljena izključno v zasebne namene in na lastno odgovornost - glej Pravno pojasnilo.

Vsakršno kopiranje in javno objavljanje vsebin, brez poprejšnjega soglasja družbe Internet Media d.o.o., je prepovedano in v nasprotju z zakonom o intelektualni lastnini!

Odgovori na vprašanja so last podjetja Internet Media d.o.o., razen v primerih, kadar je navedeno drugače.