Dedovanje

Dedovanje je prehod premoženja umrle osebe na druge osebe in je urejeno z dednim pravom. Poznamo dedovanje po oporoki in po zakonu. Medtem, ko so fizične osebe lahko dediči tako po zakonu, kot po oporoki, so pravne osebe lahko dediči le po oporoki.

Ločimo tudi vesoljno nasledstvo in posamično nasledstvo. Pri prvem preide premoženje na dediče na podlagi zapustnikove smrti same in poseben akt ni potreben. V tem primeru dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika. Druga vrsta pa je posamično nasledstvo, pri katerem preidejo posamezni deli premoženja na osebe, ki niso dediči. V tem primeru ima ta oseba samo terjatev nasproti dediču in zato ne odgovarja za dolgove zapustnika.

Pogoji za dedovanje

Da pride do dedovanja, je potrebno, da:

  • zapustnik umre;
  • obstaja dedič;
  • ima dedič dedni naslov (zakon ali oporoka);
  • je dedič dedno sposoben;
  • obstaja predmet dedovanja.

Predmet dedovanja

Predmet dedovanja je zapuščina - to je celota vseh premoženjskih pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Predmet zapuščine so lahko stvari za zadovoljevanje osebnih potreb in njegovih družinskih članov, stanovanjske hiše in stanovanjski ter poslovni prostori ter kmetijska in druga zemljišča. Dedujejo se torej lahko premičnine, nepremičnine, podjetja in udeležba v pravni osebi. Dedujejo se lahko tudi vse pravice, ki niso vezane na točno določeno osebo (npr. stvarne služnosti, medtem, ko se osebne služnosti ne morajo dedovati).

Osnova za dedovanje je torej zapuščina, ki pa se mora za vsak primer posebej ugotoviti. Praviloma spada vanjo vse premoženje, ki ga je zapustnik imel ob trenutku svoje smrti. V določenih primerih pa se mora iz zapuščine izločiti določen del.

Izločitev v korist potomcev

Predmet dedovanja ni premoženjska masa, ki se iz zapustnikovega premoženja izloči na zahtevo njegovih potomcev ter posvojencev in njihovih potomcev (vnukov zapustnika), ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu pomagali pri pridobivanju. Del, ki se izloči, ustreza prispevku navedenih oseb k povečanju ali ohranitvi premoženja. To je dejansko premoženje otrok, čeprav je pripadalo zapustniku. Ta del premoženja sploh ne spada v zapustnikovo premoženje.

Izločitev gospodinjskih predmetov

Predmet dedovanja tudi niso zapustnikovi gospodinjski predmeti, če niso večje vrednosti. Ti predmeti gredo preživelemu zakoncu zapustnika, njegovim potomcem in njihovim potomcem, ki so živeli z njim v istem gospodinjstvu. Ti predmeti pa spadajo v zapustnikovo premoženje, ne spadajo pa v zapuščino, ker se iz nje izločijo. To opravi zapuščinsko sodišče.

Izločitev dela zapustnikovega premoženja, ki ustreza družbeni pomoči dani zapustniku

Če je zapustnik užival socialno ali drugo pomoč, se del premoženja, ki ustreza vrednosti te pomoči, ne deduje. Ta del postane državna lastnina.

Dedovanje na podlagi zakona

Pri zakonitem dedovanju zakon določa krog oseb, ki zaradi sorodstvenih vezi ali zakonske zveze pridejo v poštev za dedovanje. V poštev kot zakoniti dediči pridejo:
- zapustnikov zakonec ali zunajzakonski partner (deduje v 1. ali 2. parenteli);
- 1. parentela = zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci (vnuki);
- 2. parentela = zapustnikovi starši in njihovi potomci (bratje in sestre, nečaki in nečakinje...);
- 3. parentela = zapustnikovi stari starši in njihovi potomci (strici in tete, bratranci in sestrične...);

Med posameznimi parentelami velja izključnost - sorodniki iz parentele, ki je po sorodstvu bolj oddaljena od zapustnika ne morejo dedovati, če obstaja kakšen sorodnik iz bližje parentele. Za dedovanje so pomembne še linije. Linijo predstavlja skupina sorodnikov, ki izhajajo od skupnega prednika, vštevši prednika kot predstavnika linije.

Najprej se določi parentela, nato pa se dediščina razdeli na toliko enakih delov, kolikor je linij. Med sorodniki, ki sestavljajo določeno linijo, velja vstopna pravica. če predstavnik linije ne deduje, ali če odpade kot dedič (umrl, dedno nevreden), potem stopijo na njegovo mesto njegovi potomci. Potomci, ki dedujejo na temelju te vstopne pravice, dobijo skupaj delež, ki bi šel njihovemu predniku, če bi ta dedoval.

Če zakonec deduje v 1. parenteli, torej skupaj s potomci, potem dobi enak delež, kot vsak izmed potomcev. Če pa deduje v 2. parenteli, skupaj s starši zapustnika, potem o­n dobi 1, ostali polovico pa starši. Zakonec pa ne deduje, če je zakonska zveza bila razvezana, ali če je življenjska skupnost prenehala. Enako velja, če je bila zakonska zveza razvezana šele po smrti zapustnika.

Nujni dediči

Z ustanovo nujnega deleža je omejena predvsem svoboda oporočnega razpolaganja. Zapustnik lahko z oporoko spremeni red dedovanja, določen z zakonom, predvsem lahko o­nemogoči dedovanje osebam, ki bi sicer po zakonu dedovale.

Nujni dediči so tiste osebe, ki bi v primeru, da bi v konkretnem primeru prišlo do zakonitega dedovanja, dedovale po zapustniku, pa še to samo v določenem primeru. Zapustnikovi potomci, njegov zakonec in njegovi starši so nujni dediči v vsakem primeru. Zapustnikovi stari starši in njihovi potomci pa so nujni dediči, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.

Pri določitvi velikosti nujnega deleža je treba upoštevati vse osebe, ki bi v konkretnem primeru dedovale po zakonu, ne glede na to ali te osebe so nujni dediči ali ne. Nujni delež se računa na podlagi obračunske vrednosti zapuščine. To sestavlja vrednost čiste zapuščine, kateri se prišteje vrednost določenih daril, ki jih je zapustnik dal še za časa svojega življenja.

Čista zapuščina se dobi tako, da se od premoženja, ki ga je zapustnik imel ob smrti, odštejejo stvari, ki niso predmet dedovanja (gospodinjski predmeti, ...), odštejejo pa se tudi vsi dolgovi. Tej vrednosti se nato prištejejo darila, in sicer darila, ki jih je zapustnik kadarkoli dal osebam, ki bi prišle v poštev za dedovanje po zakonitem dedovanju in pa darila, ki jih je zapustnik v zadnjem letu življenja naklonil drugim osebam.

Na podlagi tako izračunane obračunske vrednosti zapuščine se lahko izračuna nujni delež. Hipotetično se določijo dediči, ki bi dedovali zapuščino, če ne bi bilo oporoke. Vsakemu se določi ustrezen del. Nato se ugotovi, ali kateri izmed teh hipotetičnih zakonitih dedičev izpolnjuje pogoje za nujnega dediča. če je temu tako, se lahko določi njegov nujni delež. Nujni delež potomcev in zakonca znaša 1/2 deleža, ki bi ga prejel ob zakonitem dedovanju, nujni delež vseh ostailh pa 1/3 zakonitega dednega deleža.

Če je znesek zapuščine, s katerim oporočitelj ni razpolagal manjši od vsote vseh nujnih deležev, ki jih je treba izplačati, potem je treba ta znesek zagotoviti. To se napravi tako, da se zmanjšajo oporočna razpolaganja (vsa v enakem razmerju). če pa tudi s tem še ni dovolj, se morajo vrniti darila. Najprej se vračajo darila, ki so bila dana nazadnje.

Razdedinjenje nujnega dediča

Namen tega je kaznovanje dediča, ki ima pravico do nujnega deleža, za njegovo nedopustno obnašanje v razmerju do zapustnika. Razdedinjenje mora določiti zapustnik v oporoki.

Razlogi za razdedinjenje:

  • če se je nujni dedič s kršitvijo kakšne zakonske ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom (grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni, opustitev obiskov);
  • če je nujni dedič naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše;
  • če je nujni dedič storil kaznivo dejanje zoper varnost RS in njeno ustavno ureditev;
  • če se je nujni dedič vdal brezdelju in nepoštenemu življenju.

Dedovanje na podlagi oporoke

Oporoka je enostranska, preklicna, v predpisani obliki dana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Oporočno je sposoben (lahko napravi, spremeni in prekliče oporoko) vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Zapustnik pa je nesposoben, če je v takšnem duševnem stanju, da ne more pravilno doumeti oz. razumeti pomena poslednje izjave in njenih posledic ali da ne more delovati v skladu s sicer pravilnim dojemanjem.

Bistveno za oporoko je, da gre za pravo in resnično voljo zapustnika. Ta mora hoteti narediti oporoko, njegova volja pa mora biti usmerjena na nastanek oporoke. Ne sme biti z grožnjo ali silo prisiljen v napravo oporoke.

Oblike oporoke:

  • lastnoročna oporoka (besedilo mora biti napisano z lastno roko, pod njo pa mora biti še lastnoročen podpis;
  • pismena oporoka pred pričami (obstaja pismeni sestavek (npr. natipkan na računalnik), katerega mora zapustnik podpisati ob prisotnosti dveh prič in hkrati izjaviti da je to njegova zadnja volja, tudi priči se morata podpisati na oporoko);
  • sodna oporoka (zapustnik ustno izjavi svojo voljo na sodišču, ta jo pa zapiše. Lahko je napravljena tudi v konzulatu, v vojski ali na ladji);
  • mednarodna oporoka 
  • notarska oporoka (oporočitelj ustno izjavi oporoko notarju, ta pa jo zapiše, ob prisotnosti dveh prič, ki se tudi podpišeta);
  • ustna oporoka (oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo pred dvema pričama, ki morata biti istočasno navzoči). Velja samo, če zapustnik zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel napraviti pismene oporoke.

Z oporoko oporočitelj določi dediča (vesoljni naslednik, ki prevzame tako aktivo kot pasivo). Teh dedičev je lahko več. Ob dedičih lahko določi tudi volilojemnike. Ti dobijo volilo - oporočno naklonilo določene koristi. To volilo je lahko določeno tako, da morajo njegovo izpolnitev zahtevati od dediča. Lahko pa je določeno tako, da volilo pripade takoj ob smrti (npr. gospodinjski predmeti). Oporočitelj lahko določi tudi namestnika dediču ali volilojemniku. Ta dedič deduje, če prvi dedič ne bo dedoval.

Dodaj v:
PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog
Prijavite se na
brezplačne E-novice

Anketa

Letos se bomo ogrevali na: