Prostorski plani

Glavna naloga državnih organov na področju pravnega urejanja prostora in graditve objektov je, da s pravnimi sredstvi graditev mest in naselij uskladijo z vnaprej pripravljenim načrtom. V preteklosti so povezali prostorsko in družbeno planiranje, vendar se zadeva ni obnesla, ker so se, prostorski plani izdelovali za obdobje 20 - 30 let, družbeni plani pa za 1- 5 let. Zaradi teh razlik je bilo usklajevanje težko.

Pri prostorskem planiranju imajo pomembno vlogo strokovne podlage in evidence podatkov o prostoru. Strokovne podlage so analize o možnostih družbenega razvoja ter druge raziskave, študije in projekti o naravnih lastnostih prostora in njegovih razvojnih možnostih. Te strokovne podlage se obvezno upoštevajo pri urejanju prostora. Evidence podatkov pripravljajo geodetsko upravni organi, ki vodijo register prostorskih enot in jih morajo redno posodabljati.

Pri načrtovanju prostorske ureditve sta pomembna naslednja akta:

• Urbanistična zasnova naselij: z njo se določijo zaokrožene prostorske in funkcionalne enote in zaporednost širitve naselja.
• Krajinska zasnova območja: z njo se ureja območje izven ureditvenih območij, določi pa pogoje za ohranitev in razvoj naravnih in z delom pridobljenih vrednot človekovega okolja, območja kmetijskih zemljišč in gozdov, območja za poselitev in infrastrukturo in vodnogospodarske ureditve.

Na podlagi takšnih dolgoročnih prostorskih planov se sprejemajo prostorski izvedbeni akti. Med prostorskimi izvedbenimi akti razlikujemo prostorske ureditvene pogoje in prostorske izvedbene načrte, razlika med njimi pa je v tem, da so prostorski ureditveni pogoji namenjeni za tista območja, kjer se ne predvideva izdelava prostorskih izvedbenih načrtov. Slednji pa se uporabljajo na območjih, kjer so predvideni obsežnejši posegi v prostor.

Prostorski izvedbeni načrt so lahko:

• zazidalni načrti - ti so potrebni za graditev novih naselij ali graditev posameznih območij znotraj obstoječih naselij, ter za turistične in industrijske objekte zunaj naselij;
• ureditveni načrti - namenjeni so za širitev ali prenovo naselij, za urejanje zelenih površin in za druge posege v prostor, kjer ne gre za graditev;
• lokacijski načrti - zahtevajo se za posamezne infrastrukturne objekte in naprave.

Prostorski izvedbeni načrti se izdelajo na podlagi dolgoročnih in srednjeročnih planov poseganja v prostor (prostorski plani). Hkrati pa predstavljajo podlagi za parcelacijo zemljišč in so osnova za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Vse prostorske izvedbene akte pripravlja občina, in sicer je za njihov sprejem predviden poseben postopek. Osnutek prostorskega izvedbenega akta najprej obravnava občinski svet, nato pa ga javno razgrne za najmanj 30 dni. V tem času se opravijo javne obravnave, tako da je zagotovljen čim večji vpliv vseh prizadetih. Po javni razgrnitvi občinski svet obravnava predlagane spremembe in dopolnitve, nato pa ga sprejme z odlokom. Prostorski izvedbeni akt nato velja 10 let, lahko pa se kasneje podaljša še za 5 let.

Prostorski izvedbeni načrti določajo parcelacijo in novogradnje. Zemljišča so torej zelo natančno razparcelirana, določene pa so tudi že vse pravice osebe, ki bo v prihodnosti želela posegati v prosto.

Prostorski ureditveni pogoji pa določajo katerih omejitev se je potrebno pri gradnji držati. Te omejitve so oblikovne (mere, naklon strehe, kritina, barve, smeri) in zemljiško pravne narave (možna parcelacija). Za razliko od zazidalnega ali ureditvenega načrta PUP nima načrta, pač pa določa samo pogoje iz katerih je mogoče določiti lastnosti prihodnje ureditve.