Slovenska in EU zakonodaja črnih gradenj

Ali je zakonodaja, ki ureja črne gradnje, sploh usklajena z zakonodajo držav Evropske unije?

(NN)

ODGOVOR:

Najprej je potrebno odgovoriti, da je slovenska prostorska zakonodaja, torej tudi s področja črnograditeljstva, usklajena z zakonodajo držav članic EU. Ob pripravi različnih delovnih verzij in osnutkov zakona o urejanju prostora, vse od konca leta 1993, so se namreč skrbno proučevali in primerjali, medsebojno in s pravnim redom Republike Slovenije, zakoni držav iz Evropske unije, pa tudi sosednjih držav, ki se sedaj približujejo Evropi in tudi drugih držav. Pri tem delu je bilo ugotovljeno, da je do sklenitve pridružitvenega sporazuma v Sloveniji prevladovalo (tudi v strokovnih, zlasti urbanističnih krogih), kot da so se pristojni organi Evropske unije odločili za poenotenje svojih "prostorskih" zakonodaj. Po pridružitvenemu sporazumu, zlasti pa po uvedbi možnosti dostopa do internetovih baz podatkov, pa je bilo ugotovljeno, da temu ni tako. Da evropska “prostorska" zakonodaja ni medsebojno primerljiva, je tudi sicer jasno razvidno iz določenih publikacij s tega področja, ki jih izdajajo določene “EU” publikacije. Zlasti je v navedenem smislu zanimiva publikacija, v kateri je prikazana pravno-primerjalna analiza le z dveh področij: področja upravnih postopkov izdaje oziroma pridobivanja dovoljenj za gradnjo in področja dopustnosti oziroma možnosti izdaje teh dovoljenj, vključno s tem, kako se ta dovoljenja zavračajo, če ni podlage za njihovo izdajo, in izvajanj gradenj, med drugim tudi, kako v različnih državah ukrepajo zoper "črnograditelje". Ta analiza je bila napravljena za vse države Evropske skupnosti, to je Belgijo, Nemčijo, Dansko, Španijo, Francijo, Veliko Britanijo s Severno Irsko, Grčijo, Italijo, Republiko Irsko, Luksemburg, Nizozemsko in Portugalsko. Iz nje sicer izhaja, da vse države nimajo državnega prostorskega plana, da pa je povsod treba pred izkoriščanjem naravnih virov pridobiti koncesijo (ki se ponekod, npr. na Švedskem, imenuje "dovoljenje za rabo"), pred začetkom gradnje pa gradbeno dovoljenje. Iz pregleda tudi izhaja, da to, kar so nam v preteklosti predstavniki teh držav pripovedovali, češ da oni ne poznajo nedovoljenih posegov v prostor, sploh ne drži. Drži sicer, da skoraj ne poznajo "uzurpatorjev" (z izjemo Grčije, Italije in Španije), povsod pa poznajo primere, da investitor zgradi "malce več", kot mu je bilo dovoljeno z gradbenim dovoljenjem oziroma izkoplje več, kot mu omogoča koncesijska pogodba (oziroma dovoljenje za rabo). Vendar tudi v teh državah zoper vse takšne “sive” graditelje ukrepajo, gradnje brez dovoljenj pa odstranjujejo brez vsakršnega odlašanja.

Zlasti po podrobnem pregledu zgoraj omenjenih analiz je bilo odločeno, da je edina in za Slovenijo primerljiva zakonodaja Nemčije, deloma pa tudi osrednje Italije, Nizozemske, Danske in Finske, seveda če se odmisli njihova druga in tretja stopnja lokalne samouprave. Odločeno pa je tudi bilo, da se Slovenija ne more v ničemer naslanjati na grško, angleško in irsko, deloma pa tudi severno in vzhodnonemško prostorsko zakonodajo, saj le-ta sploh ne pozna državnih prostorskih aktov, niti prostorskih strategij (kot aktov), kaj šele državnega prostorskega plana. Pri tem pa velja posebej poudariti, da takšna odločitev tudi sicer temelji na zgodovinskih razlogih, saj je tudi sicer poznano, da nemški predpisi s tega področja pravzaprav izhajajo iz istih temeljev enakih predpisov, ki so pred letom 1918 veljali na območju, koder je sedaj ozemlje Republike Slovenije, to je na načelih gradbenega reda in osnovnega državljanskega zakonika (ODZ), ki je za tiste čase izredno transparentno in z natančnimi pravili na način "kdaj da, kdaj pa ne" uredil najrazličnejše primere medsosedskih in drugih lastninsko-pravnih odnosov (zlasti v smislu, da je javni interes nad privatnim). Na načelih gradbenega reda in ODZ pa je, kot znano, temeljil tudi starojugoslovanski gradbeni zakon iz leta 1931, ki se je v določenih določbah kar neposredno skliceval na določbe ODZ. Žal pa so se, po II. svetovni vojni, na našem območju, zaradi takrat prisotne družbene lastnine, prej navedene jasne zakonske določbe v precejšnji meri “sfižile”, pojav črnograditeljstva pa presegel vse razumne meje. Zaradi navedenega se je Državni zbor RS, ob sprejemanju sprememb in dopolnitev zakona o graditvi objektov koncem leta 1996 (ZGO-B, Ur. l. RS, št. 59/96), odločil, da za objekte, zgrajene pred letom 1967, če še nimajo uporabnega dovoljenja, zahtevi za njegovo izdajo ni potrebno (več) prilagati gradbenega dovoljenja, ampak samo dokaz, da objekt kot izpolnjuje bistvene zahteve, torej da je trden, varen, zanesljiv, da ne ogroža požarne varnosti, da ne vpliva na okolje oziroma ne ogroža zdravja in življenja ljudi, sosednjih objektov, prometa in okolja.

Ministrstvo za okolje in prostor pripravlja še nove sistemske ukrepe (mehanizme), ki bodo nedovoljene posege preprečevale. Vse to bo urejeno v novem zakonu o urejanju prostora, ki se ga že dalj časa intenzivno pripravlja. Pri tem pa je treba pojasniti, da so v vsaki državi, tudi če problem "črnih" gradenj primerjamo z državami Evropske unije, pri zatiranju nelegalnih gradenj najbolj učinkoviti fiskalni, to je zlasti davčni ukrepi. Tudi zato bodo takšni instrumenti ustrezno vgrajeni v pričakovani zakon o davku na nepremičnine, ki pa ga pripravlja drugo, za to področje pristojno ministrstvo (Ministrstvo za finance). Ker pa mora torej vsak investitor, tako "legalnega" in "nelegalnega" objekta, pridobiti enaka, z zakonom predpisana dovoljenja, v pravni državi, kamor je šteti tudi Republiko Slovenijo, zakon velja za prav vse enako, se ne more in ne sme predlagati v zakonodajni postopek predpisa, s katerim bi bili postopki za "legalizacijo" enostavnejši kot za ostale. S tem bi bila ustvarjena neenakost pred zakonom in kršena Ustava Republike Slovenije.

13.09.2001 (Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostor)

Odgovori s pravnega področja so vezani na datum odgovora, zato vam svetujemo, da preverite ali ni morda do današnjega dne prišlo do sprememb v zakonu. Za zanesljivo rešitev vašega vprašanja priporočamo posvet z odvetnikom.
Odgovori na pravna vprašanja služijo zgolj za splošno orientacijo v podanem primeru. Zaradi sodne prakse in specifičnosti posameznega primera ne morejo služiti za splošno reševanje pravnih težav.
Uporaba podatkov je dovoljena izključno v zasebne namene in na lastno odgovornost - glej Pravno pojasnilo.

Vsakršno kopiranje in javno objavljanje vsebin, brez poprejšnjega soglasja družbe Internet Media d.o.o., je prepovedano in v nasprotju z zakonom o intelektualni lastnini!

Odgovori na vprašanja so last podjetja Internet Media d.o.o., razen v primerih, kadar je navedeno drugače.