Izbira ogrevalnega sistema

Stanovanjske hiše, predvsem novogradnje, se najpogosteje ogrevajo s centralnim ogrevalnim sistemom, ki zagotavlja centralno pripravo toplote in sanitarne vode. Tak način ogrevanja nam omogoča večje udobje in bolj ekonomično ogrevanje prostorov, večji pa so stroški začetne investicije. Prostore je mogoče ogrevati tudi z lokalnim ogrevanjem, kamor prištevamo ogrevala na električno energijo in klasične ogrevalne peči na fosilna kuriva. Lokalno ogrevanje se pri sodobnih ogrevalnih sistemih uporablja zgolj za dodatno ogrevanje prostorov (ogrevanje kopalnice) ali za občasno ogrevanje prostorov v prehodnem obdobju (pomlad in jesen).

Pri odločitvi glede energenta za ogrevanje novogradnje preko centralnega sistema je smiselno izbirati med kurilnim oljem in utekočinjenim naftnim ali zemeljskim plinom. Uporaba zemeljskega plina je skorajda samoumevna kadar je v bližini izgrajeno omrežje zemeljskega plina in obstaja možnost priključitve na to omrežje. V primeru, da slednje možnosti ni, še vedno prevladuje odločitev za ogrevanje s kurilnim oljem, vedno bolj pa narašča tudi število gospodinjstev, ki se odločajo za ogrevanje na utekočinjeni naftni plin. Najpomembnejšo vlogo pri odločitvi glede sistema ogrevanja igra cenovno razmerje med omenjenimi energenti, poleg tega pa naj odločitev temelji tudi na obratovalnih stroških, perspektivnosti posameznega načina ogrevanja, naravnanosti energetske politike, ekoloških prednostih in nekaterih drugih pomembnih merilih.

Pri načrtovanju ogrevanja moramo upoštevati Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije v stavbah (2002). Ta določa največjo dovoljeno porabo toplote na kvadratni meter bivalnega prostora in uvaja Energetsko izkaznico stavbe, ki nam daje informacije o toplotni zaščiti objekta in predvideni rabi energije za ogrevanje. Omenjena energetska izkaznica bo z letom 2007 postopoma postajala obvezen dokument ob prodaji ali oddaji tako novih kot tudi starejših objektov.

Dodaj v:
PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog