Nepremičninsko posredovanje na tnalu političnih interesov

Sredi junija je stranka Levica v zakonodajni postopek vložila predloga sprememb Zakona o nepremičninskem posredovanju, o katerem bo že v prihodnjem tednu odločal Državni zbor. Predlog bi uvedel dodatne omejitve za že tako eno od bolj reguliranih dejavnosti v Sloveniji. Predlagatelji navajajo, da bi z dodatnimi omejitvami poslovanja nepremičninskih posrednikov, predvsem v smislu omejevanja njihovih cen, vplivali na lažjo dostopnost do stanovanj, predvsem za socialno najranljivejše skupine državljanov.

Predlog poleg omejitve višine plačila za posredovanje pri najemnih poslih vsebuje tudi prepoved delitve plačila za posredovanje med stranke. Delitev stroškov med obe stranki posla je pogosto najbolj poštena, saj je nepremičninski posrednik na podlagi zakona dolžan v enaki meri skrbeti za interese obeh strank. Najbolj nerazumen pa je predlog, da bi se navzgor omejilo dejanske stroške, ki si jih lahko posrednik zaračuna, če si zaradi razlogov na strani naročitelja ne more zaračunati plačila za posredovanje. Predlog je popolnoma neustrezen, ker gre v tem primeru za stroške, ki posredniku dejansko nastanejo in to v dogovoru z naročiteljem, zato bi moral posrednik v primeru uveljavitve predloga pogosto delati v lastno škodo, kar pa je neživljenjsko.

Takšni predlogi so sicer všečni predvsem volivcem, ki s problematiko niso seznanjeni in najverjetneje na njih predlagatelji tudi ciljajo. Resnica pa je seveda povsem drugačna kot jo prikazuje Levica. Res je da so cene na trgu nepremičnin v zadnjem času vse višje. Razlog za to je pomanjkanje stanovanj, ne pa stroški nepremičninskega posredovanja. Za pomanjkanje stanovanj pa je kriva predvsem država. Ta bi morala poskrbeti za to, da si lahko državljani v skladu z ustavno pravico pridobijo primerno stanovanje. Ne pa da politika zaradi svoje nesposobnosti ali neuspešnosti sedaj to odgovornost prelaga na nepremičninske posrednike in celo lastnike stanovanj.

Država ima na voljo veliko ukrepov, s katerimi bi lahko državljanom olajšala dostop do stanovanj. Predvsem bi morala poskrbeti za dvig neprofitne najemnine, ki v tem trenutku stanovanjske sklade in občine ovira pri gradnji novih javnih najemnih stanovanj. Z nekaterimi drugimi ukrepi (tudi davčnimi) bi lahko prispevala tudi k večji ponudbi zasebnih najemnih stanovanj, kar bi gotovo prispevalo k nižjim cenam. Tako pa država nasprotno z visokimi davki zasebne lastnike praktično sili v to, da stanovanja oddajajo na črno, ali jih imajo celo prazna. S tem pa si povzroča večkratno škodo.

Najhuje je, da sedaj politika to breme skuša prevaliti na nepremičninske posrednike, ki imajo na vse skupaj še najmanjši vpliv. Ob tem politika zanemarja odgovorno vlogo nepremičninskih posrednikov, ki v prometu z nepremičninami skrbijo predvsem za zakonitost posla in za interese vseh strank v postopku. Z omejevanjem cen storitev bo država zgolj znižala standarde, ki jih je sama postavila, hkrati pa bo nepremičninske posrednike silila na črni trg, v izogibanje zakonskim obveznostim ali celo v opustitev dejavnosti. Prepogosto se pozablja, da so tudi nepremičninski posredniki državljani. Z istimi pravicami in obveznostmi kot ostali. Tudi nepremičninski posredniki skušajo s poštenim delom preživeti sebe in svoje bližnje. V dejavnosti, ki je že tako močno odvisna od gibanj na trgu nepremičnin, so pogosto ujeti v prekarne oblike zaposlitve, ki so že sicer zelo krhke. Takšni ukrepi lahko hitro povzročijo ukinjanje delovnih mest v dejavnosti in zapiranje podjetij. Država bi s tem ustvarila še več tistih, ki naj bi jim s tem predlogom pomagala.

Dejstvo je, da tudi posredniki sami opažajo težave socialno najšibkejših. Pogosto jim v takšnih primerih svoje storitve opravijo brez zaslužka. Drži pa tudi, da socialno najšibkejši le redko potrkajo na vrata nepremičninskih agencij, saj si nakupa nepremičnine ne morejo privoščiti, v najemnih razmerjih pa so pogosteje ujeti v okove črnega trga, saj so tam cene nižje. Posledično so ti ljudje še slabše zaščiteni in s tem še bolj ranljivi. Država bi s takšnimi ukrepi k temu le še pripomogla, saj nepremičninski posredniki v najemnih poslih praktično ne bodo več sodelovali. S tem bodo najemniki (tudi socialno najšibkejši) še bolj prepuščeni na milost in nemilost črnega trga in posameznih nepoštenih lastnikov.

Absurdno je tudi, da predlagatelji govorijo o pomoči socialno najšibkejšim, vendar bi z uveljavitvijo predloga pomagali predvsem premožnejšim. Ti so namreč veliko pogosteje stranke v prometu z nepremičninami. Pravila, ki jih predlaga Levica, bi veljala tako za najemnika, ki je na socialnem dnu, kot za arabskega šejka, ki bi želel v Sloveniji najeti luksuzno stanovanje. Je pa premožnejših v prometu z nepremičninami bistveno več, zato bi predlagani ukrepi koristili predvsem tem.

Celoten predlog je torej zasnovan na povsem napačnih predpostavkah. Kot že večkrat bi najbolj škodoval ravno tistim, ki naj bi jih zaščitil. Ponavljam, da smo na Združenju družb za nepremičninsko posredovanje in v GZS-Zbornici za poslovanje z nepremičninami ravno tako zaskrbljeni zaradi stanja na trgu in smo pristojnemu ministrstvu in poslanskim skupinam že večkrat predlagali sodelovanje pri odpravljanju teh težav. Rešitve vsekakor poznamo. Žal nam politika izjemno redko prisluhne, še redkeje pa nas tudi upošteva.

Ko govorimo o socialno najšibkejših se tudi nepremičninski posredniki zavedajo problema, saj se, kot že omenjeno, tudi sami lahko hitro znajdejo »na drugi strani«. Na pobudo nekaterih članov smo se tako na združenju že odločili, da bomo za nepremičninske družbe pripravili priporočila, po katerih bi socialno ogroženim za svoje storitve zaračunali neprofitne cene. Pri določanju kriterijev socialno ogroženih pa bo vsekakor tudi v tem primeru potrebno sodelovanje pristojnih služb. Na strani nepremičninskih družb pripravljenosti za sodelovanje ne manjka.

Boštjan Udovič,
direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami