Vodič

Postavitev dimnika

Dimnik je nepogrešljiv gradbeni element v vsaki zgradbi. Zato ga prištevamo k napravam, ki sestavljajo ogrevalni sistem. Kljub temu, pa pri gradnji hiše, največkrat premalo upoštevamo namen in vlogo dimnika, kot elementa ogrevalnega sistema.

Dimnik spada med najbolj obremenjene elemente hiše, saj mora prenesti obremenitve visokih temperatur, vlage, kislin, vremenskih vplivov in čiščenja. Zato moramo pri njegovi izdelavi skrbno izbrati gradbeni material in poskrbeti za pravilno izvedbo. To je pomembno, kadar se odločimo za zamenjavo kurilne naprave s sodobnejšo oziroma za prehod iz trdnih goriv na plinasto ali tekoče gorivo, kar zahteva tudi ustrezno prilagoditev dimnika. Sodobne ogrevalne naprave zahtevajo povsem drugačen tip dimnika.

Osnovna naloga dimnika

Zgorevanje je kemična reakcija gorljivih sestavin goriva s kisikom. Pri tem dobimo toplotno energijo in ostanek - dimne pline (O2, N2, CO2, H2O, SOX, NOX, CO, CXHY, saj in prahu ter drugih drobnih delcev), ki so nezaželeni in jih moramo speljati v okolico. Glavna naloga dimnika je zato ustvarjanje potrebnega vleka, ki zagotavlja dovod svežega zraka v prostor s kurilno napravo in odvod dimnih plinov v okolico. Dimni plini imajo višjo temperaturo kot zunanji zrak in so lažji od okoliškega zraka, zato se dvigujejo po dimniku navzgor, zgorevalni zrak s kisikom pa vstopa v kurišče kurilne naprave. Vlek je neposredno povezan z višino dimnika; višji kot je dimnik, močnejši je vlek. Čim hladnejši je zrak v okolici, tem boljši je vlek, saj je tedaj temperaturna razlika med dimnimi plini in zrakom največja.

Načrtovanje dimnika

Povsem napak je, da dimnik načrtujemo in zgradimo še preden smo se odločili, kakšno kurilno napravo bomo vgradili in katero gorivo bomo uporabljali. Posledica so težave pri delovanju kurilnih naprav ter nepotrebne poškodbe dimnika. Izbira dimnika mora biti sestavni del projekta ogrevalnega sistema. Šele, ko projektant ogrevalnega sistema določi vrsto in toplotno moč kurilne naprave, lahko izberemo in določimo velikost dimnika. Vrsto in velikost dimnika določi projektant na osnovi:

  • vrste in tipa kurilne naprave, 
  • največje in najmanjše toplotne moči kurilne naprave,
  • izkoristka kurilne naprave,
  • vrste goriva, 
  • temperature dimnih plinov pri največji in najmanjši toplotni moči, 
  • temperaturnega režima ogrevanja, 
  • tlačnega padca oz. zahtevanega vleka dimnika na kurilni napravi pri največji in najmanjši moči,
  • lokacije kurilnice in 
  • višine zgradbe.

Šele na snovi teh podatkov nato lahko projektant določi:

  • tlačne upore, 
  • svetli presek, 
  • material dimniške tuljave, 
  • posamezne elemente dimovodnega sistema,
  • položaj dimnika, tako da lahko zgradimo dimnik.

Tehnični predpisi

Pri načrtovanju dimnika moramo upoštevati veljavne tehnične predpise in zakonodajo, točneje standarda SIST EN 13384-1/2003 za kurilne naprave z enim priključkom in SIST EN 13384-2/2003 za kurilne naprave z več priključki, ki opredeljujeta osnovne tehnične lastnosti dimovodnih naprav in s tem povezano zahtevano dokazovanje o izpolnjevanju minimalnih zahtev kakovosti. Standard tako določa, da na eno dimniško tuljavo lahko priključimo:

  • največ tri kurilne naprave na trda goriva do toplotne moči 20 kW, 
  • največ tri kurilne naprave z atmosferskim gorilnikom na plin do toplotne moči 30 kW, 
  • samo eno kurilno napravo na trdna goriva s toplotno močjo nad 20 kW, 
  • samo eno kurilno napravo z atmosferskim gorilnikom na plin s topl. močjo nad 30 kW, 
  • samo eno kurilno napravo s tlačnim gorilnikom, 
  • samo eno kurilno napravo z odprtim kuriščem.

Elementi dimnika

Poleg same dimniške tuljave k dimniški opremi prištevamo še:

  • dimniški priključek, 
  • varovalo vleka, 
  • različne lopute, 
  • čistilna vratca, 
  • nevtralizacijsko posodo - kadar v dimniku kondenzira vlaga in pri uporabi plinastega goriva;
  • kapo oziroma dimniški nastavek - z njim večinoma preprečimo padanje dežja v tuljavo, kar je potrebno predvsem pri zidanih dimnikih, neodpornih proti vlagi; kovinski dimniki tega ne potrebujejo, ker deževnica odteče skozi odvajalnik kondenza na dnu dimnika.

Materiali

Včasih so morali biti dimniki odporni predvsem na visoke temperature dimnih plinov, zato so svojo vlogo skozi dolga leta povsem dobro opravljali dimniki, zidani iz opeke. Kasneje se je uveljavil poseben sistem gradnje dimnikov iz vnaprej narejenih elementov, ki imajo v notranjosti šamotno tuljavo. Gradnja teh dimnikov je enostavna, saj proizvajalci izdelujejo celoten sistem dimnika, ki sestoji iz nosilne konstrukcije, dimniške tuljave, toplotne izolacije in drugih elementov. Današnji dimniki so večinoma sestavljeni iz keramičnih elementov v obliki okrogle cevi. Za odvod dimnih plinov iz sodobnih kurilnih naprav pa tudi šamotne tuljave ne ustrezajo več vsem zahtevam. Z razvojem peči in izboljšavami izkoristka se temperature dimnih plinov znižujejo in dimnike zdaj zelo ogroža kondenzacija dimnih plinov. Zato so ustreznejše keramične tuljave in takšne iz nerjaveče jeklene pločevine. Zaradi keramičnih delov je stena tuljave bolj gladka, presek je okrogle oblike, kar zmanjšuje trenje in povečuje izkoristek vleka.

Požarna varnost

Ob odvajanju vročih dimnih plinov se okolica dimnika močno segreje, kar lahko privede do požara. Zagotoviti moramo, da se okolica ne vname niti tedaj, ko v dimniku pride do vžiga saj ali katranskih oblog. Dimniška tuljava mora tako prenesti temperature izgorevanja do 1000 °C, temperatura zunanje površine dimnika pa v tem primeru ne sme biti višja od 80 °C, hkrati mora biti odporna proti vlagi in kislini.

Lokacija dimnika

Lokacija dimnika v zgradbi je navadno odvisna od lokacije kurilnice oziroma položaja kamina. Priporočljivo je, da je dimnik v notranjosti zgradbe. Stene dimnika, ki so izpostavljene zunanjim vremenskim vplivom, se v času nizkih zunanjih temperatur hitreje ohlajajo in dimnim plinom odvzemajo njihovo toploto. To povzroči hitro ohlajanje dimnih plinov zaradi česar lahko pride do kondenzacije. Kadar postavitev v notranjosti objekta ni možna, moramo dimnik ustrezno toplotno izolirati.

Višina dimnika

Dimnik ima dve višini, in sicer celotno višino (od tal do vrha dimnika) in delujočo višino (od priključka za grelno telo do vrha dimnika). Za vlek je pomembna delujoča višina. Najmanjša višina dimnika je odvisna od višine in naklona strehe, kurilne naprave in vrste goriva.
Višina dimnika je navadno določena z višino zgradbe. Zaradi neugodnega vpliva vetra in lege sosednjih zgradb je treba upoštevati nekatera dodatna priporočila o višini dimnika.

Pri določanju višine upoštevamo, da mora biti:

  • najmanjša efektivna višina dimnika za kurilne naprave na trdna in tekočo goriva 5 m, 
  • najmanjša efektivna višina dimnika za kurilne naprave z atmosferskim gorilnikom na plin 4 m, 
  • vrh dimnika najmanj 0,5 m nad slemenom, če je izhod dimnika v slemenu,
  • dimnik oddaljen od strehe za najmanj 1 m, če izhod ni v slemenu,
  • izpust dimnih plinov iz dimnika mora najmanj 1 m nad gorljivimi materiali.

Presek dimniške tuljave

Oblika dimniške tuljave je za delovanje dimnika zelo pomembna. Idealen je okrogel presek, pri katerem nastaja najmanj tlačnih uporov zaradi vrtinčenja dimnih plinov. Večina starejših zidanih dimnikov je pravokotne oblike, kjer v vogalih, ki imajo nižjo temperaturo, zaostajajo dimni plini Točen presek dimnika mora biti vedno usklajen s proizvajalcem ogrevalnega kotla. Za manjše ogrevalne sisteme in kurilne naprave uporabimo enostavno dimenzioniranje s pomočjo diagramov in izkustvenih enačb. Posamezni proizvajalci imajo za svoje sisteme dimnikov že izdelane diagrame, iz katerih je mogoče enostavno odčitati potrebno višino in premer dimniške tuljave. Za odvod dimnih plinov iz oljnih ali plinskih kotlov za ogrevanje enodružinskih hiš v večini primerov zadošča dimniška tuljava, ki ima premer od 120 do 130 mm.

Naštejmo še nekaj zahtevi glede na SIST EN 1443/2003, ki ju moramo upoštevati pri gradnji dimnika:

  • najmanjši svetli presek dimniške tuljave je l00 cm2, oziroma premer 11 cm in
  • najmanjša svetla dimenzija zidane tuljave je 13,5 x 13,5 cm.

Vzdrževanje

Pred vsakim začetkom kurilne sezone je treba vsako kurilno napravo in pripadajoči dimnik temeljito očistiti, saj se med obratovanjem preko kurilne sezone v njih naberejo saje in razni stranski produkti zgorevanja. Hkrati se še pregledajo tudi vse revizijske odprtine in mesta, na katerih bi lahko prišlo do uhajanja dimnih plinov v prostor. Dimnik naj čisti usposobljeni dimnikar, ki opravi tudi pregled dimnika in opozori na morebitne poškodbe ali nepravilnosti. Med kurilno sezono opravimo redna čiščenja dimnikov, ki so odvisna od vrste goriva.

Vir: SLONEP

Dodaj v:

Preberite še:

PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog
Prijavite se na
brezplačne E-novice
Sejmi in prireditve

Heim+Handwerk

29.11.2017 - 03.12.2017 Sejem gradbeništva, pohištva in opremljanja.

Anketa

Moja hiša potrebuje