Srčki, rastlina naših babic
Objavljeno dne 13.09.2007Spominjam se, da jih je imela v svojem vrtu moja mama. In pripovedovala je, da so tam že od nekdaj. Še iz časov Avstro-ogrske. Zgodaj spomladi, ko je bilo drugega cvetja še zelo malo, so zacveteli. Kmalu so se izza narcis pokazali njihovi rdeči srčasti cvetovi. In nikoli ni bilo dela z njimi, le pozno jeseni jim je dodala preperelega gnoja okoli korenin. Sicer pa takrat listja ni bilo več videti, vendar se je točno vedelo, kje bodo naslednjo pomlad spet odgnali.
Srčki so bili, davno tega, obvezno cvetje v vseh boljših vrtovih tako v mestu kot na deželi. Sledili so časi, ko nismo več cenili starih domačih stvari, tudi cvetja ne, in smo hlastali za vsem mogočim, le da je prihajalo od daleč in da je bilo drugačno od že videnega. Takrat je marsikdo iz vrta odstranil stare potonike, funkije, lilije, krizanteme in tudi srčke. In so se kar nekam izgubili.
Slika 1: Vsak cvet je samostojna umetnina narave (fotografija: Mojca Rehar Klančič)
Danes spet iščemo stare trajnice, kljub temu, da nam ne manjka novejših. Res je med novitetami nešteto takšnih, ki si zaslužijo našo pozornost, veliko pa je tudi takšnih, ki jih bomo zaradi njihove zahtevnosti in neprilagojenosti našim razmeram kmalu opustili. Ugotovili pa smo tudi, da naši stari in prastari starši niso brez razloga iz roda v rod cenili nekatere nezahtevne trajnice. In srčki (Dicentra spectabilis) so takšna trajnica.
Nekoč smo poznali le rdečo sorto srčkov, danes je precej razširjena tudi tista s popolnoma belimi cvetovi. Obe imata enake zahteve in lastnosti.
Srčki imajo močno razrasle in razvejane mesnate korenine, ki v starosti delno olesenijo. Zato je pri presajanju kar nekaj težav. Če izkopljemo celo rastlino, jo sicer lahko razdelimo na več delov, ki pa mora vsak imeti vsaj en vidno živ koreninski brst. Vse ostale polomljene in porezane korenine ne bodo od koristi. Po presajanju bo trajalo kar nekaj časa, da se rastlina spet razbohoti, ker je bolj počasne rasti. Ko pa se enkrat vraste, je najbolje, da jo pustimo na istem mestu leta in leta, tudi desetletja. Mlade rastline, ki jih sodobni vrtnarji vzgajajo iz semen v lončkih, je najbolje posaditi na stalno mesto in jih potem pustiti na miru in brez presajanja.
Slika 2: Redka razrast je pomladna lepota svoje vrste (fotografija: Mojca Rehar Klančič)
Srčki imajo radi pol senčno lego in sveža tla, ki se nikoli ne izsušijo in so bogata s humusom. Dosežejo višino okoli 60 cm in imajo redko razrast. Na usločenih poganjkih so nanizani srčasti cvetovi, ki jih včasih najdemo tudi v slovenski narodni ornamentiki. Cvetna stebla z listi vred čez poletje odmrejo in se znova pojavijo šele naslednjo pomlad. Zato si moramo dobro zapomniti, kje rastejo, da jih po nemarnem in neprevidnem ne bi pri raznih vrtnih opravilih poškodovali ali celo uničili.
V vrtu srčke lepo družimo z nekaterimi drugimi trajnicami, ki imajo rade senco ali polsenco. Posebno primerne so kombinacije s hostami ali funkijami, ki ozelenijo pozno spomladi, ko so srčki že odcveteli in se pripravljajo na počitek. Takrat se bodo hoste šele prav razkošatile s svojim listjem, ki bo morda tudi delno prekrilo mesta, kjer rastejo srčki in tako v gredi ne bo praznin čez poletje in v zgodnji jeseni, ko so hoste najlepše.
Srčki, beli ali rdeči, so spet moderni in cenjeni. In to si tudi zaslužijo, zaradi svoje lepote in tudi zaradi svoje dolgoživosti. Ni jih treba saditi vsako leto znova. Kljub temu nas bodo vsako pomlad znova razveseljevali in v nas obujali nostalgijo za preprostimi in starimi vrtovi, ki so v našem otroštvu imeli čarobno moč.Jožica Golob-Klančič
univ.dipl.ing.hort.
Obiščite: