Priprava tal pred sajenjem
Objavljeno dne 03.07.2006Od priprave tal je odvisno, kako bodo posajene rastline uspevale ter koliko skrbi bomo imeli z njihovim vzdrževanjem. Temeljito razrahljana, pognojena in razpleveljena tla nam olajšajo sajenje, predvsem pa zmanjšajo skrb za vzdrževanje nasadov.
Tla so tista, ki omogočajo rast rastlinam, tako v naravi, kot tudi na vrtu. V naravi se rastline prilagajajo danim razmeram tako, da same najdejo najbolj ustrezen življenjski prostor. Na težkih poplavnih terenih uspevajo jelše in vrbe, na kamnitih in suhih kraških tleh se sam naseli črni gaber, v humusni, vlažni in senčni gozdni legi se naselijo praproti in kopitnik, v kamnitem visokogorju rastejo planike, v močvirnih ravninah krvenke.
Trpežne maslenice pognojimo ob sajenju, potem pa več let ne potrebujejo posebne nege (foto: Mojca Rehar Klančič)
V vrtu rastline izbiramo mi, da bi z njimi ustvarjali oblikovano naravo. Zato moramo upoštevati naravne danosti, ki jih ne moremo spreminjati; podnebje recimo, tla pa že lahko pomagamo naravi ustvarjati. Ker na vrtu ne bomo pustili naravi, da bi naseljevala rastline sama, temveč jih bomo sadili mi, bomo imeli za plevel vse tisto, česar ne želimo gojiti.
V vrtu gojimo rastline, ki sicer rastejo tudi v naravi, kot tudi tiste, ki so jih vzgojili vrtnarji (sorte). Od njih pa pričakujemo, da bodo v najboljši kondiciji. Zato jim moramo nuditi tudi dobre pogoje za rast. Da to dosežemo, moramo pred sajenjem zemljo temeljito pripravili. Seveda ne potrebujejo vse rastline enakih rastnih pogojev, velika večina pa se prav dobro počuti v navadnih vrtnih tleh. In kaj razumemo pod tem pojmom? Predvsem so to bolj ali manj rahla tla, bolj ali manj bogata s humusom in tla brez trajnih plevelov, kot so osat, pirnica, slak in podobni nadležneži.
Da bodo tla rahla, poskrbimo tako, da jih globoko zrahljamo. Vzdrževala pa se bo rahlost sama že s tem, da bomo tlem dodali dovolj organskega gnojila ali humusa v obliki starega hlevskega gnoja ali komposta. S temi gnojili bomo v tla vnesli dovolj mikroorganizmov, ki tudi sicer v naravi in na vrtu spreminjajo organske odpadke (odmrle liste, stebla in korenine) v rastlinsko hrano in strukturne sestavine tal, ki vzdržujejo rahlost in zračnost tal v daljšem obdobju. Iz tega sledi, da so dobro strukturirana rahla tla tudi bogata s hranili in bo večina trajnic v njih dobro uspevala. Izjeme, ki imajo drugačne in posebne zahteve, obravnavamo vedno posebej. To pomeni, da je osnovna priprava tal za sajenje trajnic, rahljanje in gnojenje grede, na katero bomo sadili. Torej ni treba zemlje menjati, če je slaba. Le obdelati in izboljšati jo moramo. Preveč peščeni bomo dodali nekaj gline, preveč glinasti pa pesek. Obema pa organsko gnojilo.
Tako rastejo trajnice, ki smo jim ob sajenju dobro pognojili; nasad je star vsaj pet let (foto: Mojca Rehar Klančič)
Šotni dodatki so nenaravni. Pri nas jih v naravi namreč skoraj nikjer ni. Zasledimo jih le na barjih. Pač pa na šoti in šotnici bazira industrijsko vrtnarstvo. Pri trajnicah so potrebni le, ko pripravljamo tla za kisloljubne trajnice, praproti na primer, ki pri nas sicer rastejo na kislih gozdnih tleh. Vrtnarsko vzgojene sorte praproti imajo, v veliki večini, podobne zahteve, kot tiste iz narave, torej kislo rahlo prst, ki jo najlaže pripravimo s pomočjo šote. Vse ostale trajnice pa šote ne potrebujejo.
Pleveli pa so posebno poglavje. V s trajnimi pleveli okužene grede trajnic raje ne sadimo. V enem od naslednjih prispevkov pa bomo poizkusili rešiti tudi ta problem.
Jožica Golob-Klančič
univ.dipl.ing.hort.
Obiščite: