Zakaj je potrebno strokovno poimenovanje rastlin? (3.del)
(<<) Ko so se med našimi predniki okrasne rastline širile samo od soseda k sosedu in smo imeli opravka z majhnim številom različnih vrst in sort, je bilo dovolj, če je bilo znano domače ime.
Ko sta se sosedi pogovarjali o potoniki, beli liliji, liliji svetega Antona, šmarnici, gorečki (ali morda drugje muškatli ali ljubezni), pa lovorju ali oleandru, je bilo vsem jasno o katerih rastlinah govorita. Če hočemo biti bolj jasni in natančni, ko bomo te rastline iskali v vrtnem centru ali jih uporabili v načrtu zasaditve, jih bomo poimenovali s strokovnimi imeni. Tudi v strokovnih knjigah jih bomo v abecednem kazalu našli pod strokovnimi imeni, nato pa v njih opisu še slovenska imena in vse, kar nas o njih še zanima. Te rastline so torej: potonika (Paeonia lactiflora ali morda Paeonia officinalis sorte), bela lilija (Lilium candidum), lilija sv. Antona (Hemerocalis hybrida), šmarnica (Convallaria majalis), gorečka (Pelargonium zonale), lovor (Laurus nobillis), oleander (Nerium oleander).
Brez strokovnih imen si v mednarodnem komuniciranju ne moremo predstavljati prepoznavanja rastlin. Tudi v domačem vrtnarjenju ne moremo več uporabljati le slovenskih imen. Vedno nove in nove rastline se pojavljajo, odprti smo za razviti vrtnarski svet in strokovna literatura, internet ter drugi mediji nam odpirajo vpogled v bogastvo rastlinskega sveta. Ampak samo s pomočjo strokovnih imen. Ob tem ni potrebno biti poklicni vrtnarski ali krajinarski strokovnjak, še manj botanik, da bi se mogli znajti v svetu rastlin, njihovih imen in seveda predvsem uporabnih lastnosti. Ljubitelji bodo pač poznali mnogo manj rastlin, tiste pač, ki jih bodo posebej zanimale. Strokovnjakom posameznih »rastlinskih strok« je seveda naložena naloga bolj širokega poznavanja rastlinskega sveta z imeni vred. Botanikom splošno poznavanje, gozdarjem poznavanje gozdnih rastlin, agronomom v kmetijstvu gojenih rastlin, vrtnarjem in krajinarjem pač vseh rastlin, ki se uporabljajo v vrtnarstvu in oblikovanju vrtov in parkov in kulturne krajine nasploh.
Ko želimo definirati rastline, ki kjerkoli na svetu rastejo v naravi, uporabljamo njihova strokovna »imena in priimke«. V botanični znanosti seveda še druge razpoznavne dodatke, n.pr. oznako odkritelja in prvega opisovalca vrste, najdene v naravi, ali mogoče avtorja strokovnega imena podvrste in podobno. Zlasti pri okrasnih rastlinah, ko imamo pogosto opravka z mutanti, kloni in hibridi, samo ime in priimek ne zadostujeta več, zato velja pravilo, da avtor ali odkritelj poimenuje novo sorto z dodatnim sortnim imenom. Ta »sortna imena«, ki se dodajajo imenu in priimku so lahko krajša ali daljša, vsebujejo lahko oznako določene lastnosti rastline ali pa se oblikujejo poljubno, po želji avtorja pač. Služijo pa kot zanesljiv razpoznavni znak različnosti od drugih sort in temu so pač strokovna imena predvsem namenjena.
Jožica Golob-Klančič
univ.dipl.ing.hort.
Obiščite: