Bolezni in nadloge zelenjavnega vrta

Številne rastline gojimo na zelenjavnih gredicah, žal pa so tu tudi bolezni in škodljivci, ki nam kvarijo veselje in pridelek. Največja dilema je, kako se jim zoperstaviti. Sredstva za varstvo rastlin so zdravila, a obenem strupi, zato se jim skušamo ogniti. Veliko lahko pridelamo tudi brez njihove uporabe, a ne vse zelenjave. Navsezadnje lahko izbor vrtnin omejimo samo na tiste, kjer ni problematičnih bolezni ali škodljivcev.

Marsikdo rastlinskim zdravilom ne zaupa več tako, kot pred časom, ko je bilo prašivo zoper koloradskega hrošča še alfa in omega. Raztresalo se ga je povsod, ne samo po hroščih. Intenzivno pridelovanje zelenjave si danes težko zamislimo brez pomoči kemikalij, na domačem vrtu pa lahko ravnamo tudi drugače. Na srečo se vse bolj uveljavljajo alternativne metode pri zatiranju bolezni in škodljivcev. Kljub temu je, še posebej med starejšimi, še vedno veliko dvomljivcev, ki pravijo, da »bio zadeve« niso učinkovite. V primerjavi z nekdanjimi insekticidi, ko je popadalo vse živo od hroščev do vrabcev, je morda res tako, bistveno pa je, ali sredstvo deluje zadovoljivo na ciljne organizme.

Na izbruh glivičnih bolezni močno vplivajo vremenske razmere, zato je vsako leto drugače. Ko je veliko dežja, so pogoji idealni za peronospore, rje in pegavosti, v vročem pa je več pepelastih plesni. Podobno je tudi s škodljivci. Polžem deževno in vlažno vreme odgovarja, ne pa tudi škodljivim muham in metuljem, ker jih ovira pri letenju. Dober vrtnar ne bo za vsako figo segel po škropilnici in strupih, pač pa se bo za to odločil po skrbnem opazovanju in pravilni oceni, ki zahteva precej ustreznega znanja.

Polži so v vrtu večna nadloga.

Pri gojenju zelenjave so zelo pomembni preventivni ukrepi, s katerimi zmanjšujemo pogoje za okužbo. Pri gnojenju ne smemo pretiravati z organskimi in drugimi gnojili z višjo vsebnostjo dušika. Element je sicer nujno potreben in med najpomembnejšimi za uspešno rast, v prevelikih količinah pa slabi odpornost rastlin. Pomembno hranilo je kalcij, ki ga dodajamo jeseni ob pripravi tal za sajenje ali kasneje s škropljenjem. Deluje tako, da okrepi stene celic, zato je prodor škodljivih gliv v notranjost rastlin otežen. Upoštevanje razdalje sajenja je prav tako ključno za krepko rast in odpornost. Ko so sadike majhne, res ne zasedejo veliko prostora, potem pa se razrastejo in slika je povsem drugačna. Listi solate, radiča, zelja in drugih vrtnih se ne smejo dotikati. Ko je rastlin več, so glave manjše in se stiskajo, možnosti za okužbe pa so večje. Z manj rastlinami pridelek ne bo nič manjši, saj bodo posamezne rastline večje in odpornejše. Upoštevati je treba tudi stalno menjavanje mesta sajenja (kolobar) in dobrososedske odnose med posameznimi vrtninami.

Med najbolj priljubljenimi vrtninami je vsestransko uporaben paradižnik, ki ga kuhamo, pečemo in uživamo surovega. Žal je zadnja leta izpostavljen izjemno agresivni glivi, ki povzroča vsakoletne težave. Krompirjeva plesen se sprva pojavi na krompirju, od tod pa se preseli na paradižnik. Nič ne pomaga, če krompirja ne sadimo, saj se trosi prenašajo na stotine metrov daleč. En sam okužen gomolj krompirja lahko okuži hektar veliko njivo, kar je dovolj zgovoren podatek o agresivnosti bolezni. Mnogi si pomagajo s postavljanjem strehe iz prozorne folije nad sadikami paradižnika, kar je zelo praktičen in uporaben ukrep. Nekoliko moti le videz pokrival, čeprav ga je mogoče izdelati tudi dokaj lično. Streha varuje liste, da ostanejo suhi, tako da so pogoji za okužbe manj ustrezni. Komur postavljanje pokrival ne odgovarja, lahko posadi odpornejše sorte. Lani sem imel takšne paradižnike, pa je bilo kljub temu treba stalno trgati obolele liste, da se bolezen ni razširila. Pri pridelovanju paradižnika moramo vedeti, da je domač pridelek mnogo okusnejši od kupljenega, ki je povrh vsega škropljen in še kako drugače obdelan. Velja tudi razmisliti, kaj je bolje? Doma poškropiti enkrat ali dvakrat z bakrenimi sredstvi in imeti pridelek, ali pa uporabljati kupljeni intenzivno pridelani paradižnik. Beseda intenzivno dovolj zgovorno pove vse.

Lep paradižnik je na vrtu težko vzgojiti brez uporabe kemičnih sredstev, ni pa nemogoče.

Krompirjeva plesen je škodljiva tudi krompirju, predvsem poznim sortam, medtem ko zgodnje na vrtu ni potrebno škropiti, saj pridelek kmalu porabimo.

Čebulna in korenjeva muha povzročata črvivost pridelka, posledično pa tudi gnitje. Čebulo sadimo že jeseni ali konec maja, da bo muhe manj. Strokovnjaki priporočajo namakanje čebulic v insekticide, pomagajo pa tudi prijaznejši prijemi, kot je mešana setev s korenjem. Tako čebulno kot korenjevo muho takšne zasaditve zmedejo. Muham lahko nastavimo tudi bele lepljive plošče.

Hrošči so lahko prava nadloga na vrtninah. Med najlepšimi in obenem najmanj zaželenimi je koloradski hrošč, ki je prišel v naše kraje iz Amerike. Še posebej požrešne so ličinke, ki oskubijo krompirjeve cime do golega, teknejo pa jim tudi listi jajčevca. Z rednim pobiranjem škodljivcev bo nekoliko bolje, na večjih površinah pa brez škropljenja ne bo šlo. Posebno nadležne so tudi ličinke hroščev pokalic, ki jih, zaradi izjemne trdosti, imenujemo strune. Njihov naravni življenjski prostor je travnik, odgovarja pa jim tudi med vrtninami. Rumenkaste podolgovate gosenice s črno glavo delajo škodo na vseh vrtninah, še posebej na krompirju, kjer se zavrtajo v gomolje. Pogosto jih na vrt zanesemo s hlevskim gnojem ali kompostom, kamor samice v jeseni odlagajo jajčeca. V varnem in zanje toplem okolju počakajo, da jih raznosimo na vrtne grede, kjer delajo škodo. Nastavljamo jim krompirjeve vabe, ki jih čez čas poberemo s strunami vred in uničimo.

Ličinke metuljev so veliki škodljivci številnih vrtnin. Med bolj znane spadajo ličinke kapusovega belina in kapusove sovke. Veliko lahko postorimo že z ročnim odstranjevanjem gosenic, v skrajnih primerih pa so na voljo sredstva za varstvo rastlin, med katerimi so tudi okolju prijaznejša.

Gosenice metuljev so lahko velika nadloga.

Listne uši so na vrtnih rastlinah pogost in nevšečen škodljivec. Ne samo da poškodujejo rast, kvarijo tudi mamljivost pridelka. Pri bobu si pomagamo z dovolj zgodnjo setvijo že jeseni ali februarja, tako da so rastline, ko pridejo uši, že zadosti velike in močne. Solatna zelenjava, kjer uživamo liste, je za škropljenje najbolj sporna. Zaradi velike listne površine in sorazmerno majhne teže so problematični ostanki škropiva, zato solate ne škropimo. Tudi črne fižolove uši so pogoste, škropimo pa jih z okolju prijaznimi pripravki.

Posebna skupina sesajočih škodljivcev so pršice, ki niso žuželke, temveč spadajo v skupino pajkovcev. Napadajo skoraj vse rastline, na vrtninah pa so pogoste na fižolu. Ustreza jim toplo in suho vreme, ko se lahko močneje namnožijo.

Tudi resarji ali tripsi so sesajoče žuželke. Čebuli zaradi sesanja rumenijo listi, kapusnicam se kodrajo, na kumarah pa povzroča deformacijo cvetov, poganjkov in plodov.

Med pomembnejše vrtne škodljivce sodi bramor, ki ga najdemo predvsem v humoznih in vedno dovolj vlažnih tleh, v peščenih in težjih pa ga je manj. Odrasli bramorji in njegove ličinke objedajo korenine, gomolje, korene, kalčke in mlade liste. Napadene rastline se sušijo ali gnijejo zaradi povzročenih ran. Tudi bramorja, podobno kot strune, pogosto zanesemo na vrt s hlevskim gnojem in kompostom, kamor samice odlagajo zimska jajčeca. Problem pri zatiranju tega škodljivca je v strupenosti sredstev, ki so zanj registrirana. Mesurol granulat je hudo strupen, tako da lahko obležijo tudi manjši sesalci (mačka, jež) in ptiči, ki pobirajo poginule bramorje. Včasih so jih lovili na vabe, ki so jih razporedili med vrtninami. Glinene lončke so vkopali v zemljo, tako da so bramorji zvečer, ko navadno pridejo iz rovov in lazijo naokrog, popadali vanje. Žal drugih okolju prijaznejših sredstev za zatiranje tega škodljivca še ni, tako da nam preostanejo samo načini naših dedkov in babic.

Polži so prava slinasta nadloga, posebno v letih z veliko dežja. Najraje se zadržujejo v gošči, kot je živa meja, bližina kompostnega kupa in drugje, kjer so čez dan varni pred sončno pripeko. V zadnjih letih je pravih polžev s hišico manj, več pa je lazarjev vseh mogočih barv; rdeči, črni, sivi, celo kačje progasti so. Rastlinam škodujejo tako, da z jezikom, ostrim kot strgalo, trgajo mlade mehke dele rastlin, na starejšem listju pa izjedajo luknje. Čez dan so skriti na varnem, razen v dežju, ko lazijo naokrog. Nastavljamo jim vabe in preprečujemo gibanje s preprekami iz apna, sečnine, smrekovih iglic, preslic, kapucink ipd. Mejo vrta lahko zavarujemo tudi s sajenjem kalifornijskega maka, vrtne črnike, metuljčkov, ognjiča, grenike in kapucinke, ki polže odganjajo. S saditvijo žametnic in hrena pa preusmerimo njihovo zanimanje od vrtnih rastlin. Nekaj je tudi naravnih sovražnikov, kot so ježi, kuščarji, krastače, rovke, slepci in nekatere ptice.

Škodljivcev in bolezni na zelenjavnem vrtu ne manjka, s pravilnim pristopom pa jih bo manj. Predvsem je pomembna vrtna higiena od odstranjevanja plevelnih rastlin do pravočasnega prepoznavanja prvih okužb in škodljivcev. Na voljo je tudi vse več okolju prijaznih sredstev za varstvo rastlin, ki uspešno zatirajo bolezni (preslični izvlečki,...) in škodljivce (učinkovine iz rastlin,...), lahko pa jih pripravimo tudi sami. Biotične pripravke za zatiranje bolezni in škodljivcev si lahko pripravimo iz vratiča, iz praproti glistovnice in orlove praproti bomo zatrli uši in zalivali kompostni kup, njivska preslica je vsestranska za številne glivične bolezni, koprive pa lahko uporabimo za gnojenje in zatiranje listnih uši.

Robert Mabič