Nega rastlin v poletni vročini

Ko sonce najbolj pripeka, je senca tisti prostor, kjer se najraje zadržujemo. Kaj pa naše rastline? Ne preostane jim nič drugega, kot da trpijo vročino vse do poznega popoldneva, ko le ta nekoliko popusti in lahko ponovno zadihajo. Da pa bo naš vrt svež in zelen tudi poleti, poskrbimo z zalivanjem. Voda bo rastlinam povrnila izgubljeno moč, nič pa jim ne bo bolj godilo kot poštena ploha. Zalivanje si lahko olajšamo z raznovrstnimi sistemi in načini takšnega in drugačnega razprševanja vode po vrtnih rastlinah. Mnogi iz starejših generacij še vedno prisegajo na zalivalko, sod deževnice in pridnost, še posebej, če imajo vrtove tam, kjer druge vode ni. Majhen zelenjavni vrtiček je nekako še mogoče oskrbovati na takšen način, na večjih površinah pa brez ustreznih pripomočkov za zalivanje ne bo šlo.

Voda je glavna sestavina celičnega soka in je prisotna v vseh življenjsko pomembnejših procesih. Rastline jo sprejemajo skozi liste in preko koreninskega sistema, ki rastlino zasidra v rastišče, obenem pa jo tudi oskrbuje s hranilnimi snovmi, ki so raztopljene v vodi. Naravni vir vode za rastline je dež, ki pa nekaterim gojenim rastlinam ne zadošča, zato jo dodajamo z zalivanjem. Predvsem je problem neenakomerna razporeditev padavin. Spomladi in jeseni jih je največ, poleti, ko je dež najbolj potreben, pa manj. Problem nastane v poletnem času, ko tako temperatura kot sončna svetloba dosežeta najvišje stopnje. Zaradi povečanega izhlapevanja in pomanjkanja vode v območju koreninskega sistema pride do pojava ovenelosti. Rastline si sicer ponoči nekoliko opomorejo, ponavljajoče se pomanjkanje in visoke temperature pa jih izčrpavajo, dokler se dokončno ne posušijo. V vročini so vse rastlinske funkcije močno upočasnjene ali celo zaustavljene. Zaprte listne reže zmanjšajo uhajanje vode, nekatere pa so se takšnim razmeram prilagodile s posebno oblikovanimi organi in so zato sposobne preživetja tudi v najbolj ekstremnih pogojih. Mnoge imajo kosmate in mesnate liste, drugim pa so spremenjeni v trne.

Jagode v poletni vročini potrebujejo veliko vode.

Površinsko odtekanje vode, namesto da bi pronicala v tla, kaže na slabšo sestavo tal, ki se poleti tako izsušijo, da nastane zelo trda skorja. Takšna stanja tal so pogosta, kadar hodimo po mokrih tleh ali jih obdelujemo, preden se dovolj ne posušijo. V času, ko je manj dežja, lahko poleg zalivanja tudi z nekaterimi drugimi ukrepi poskrbimo za izboljšanje rastnih pogojev. Z razbitjem skorje - za to uporabimo ustrezno vrtno orodje - prekinemo kapilarni tok in vsaj nekoliko in za nekaj časa omejimo izgube. Tudi odstranjevanje plevela je pomembno tako pri zagotavljanju ustreznega prostora za rast izbranih rastlin kot pri izboljšanju vodnega režima v tleh. Zastirka prav tako upočasni procese izgubljanja vode, obenem pa je motena rast plevelnih rastlin, če pa že odženejo, jih zlahka odstranimo. Organska gnojila izboljšujejo lastnosti tal, predvsem pa se bo zvišal delež humusa, katerega drobni delci imajo izjemno sposobnost vezanja vode. Ta ostaja dalj časa v tleh in je na razpolago rastočim rastlinam. Tla ob stavbah pod napuščem so prav tako izpostavljena pomanjkanju vode, zato rastline, ki jih tu sadimo, redno zalivamo.

Obnavljanje zalog vode je marsikdaj ključnega pomena za preživetje rastlin do naslednjega dežja. Najprimernejši čas za zalivanje je zjutraj in dopoldne, ko še ni vroče, če ne utegnemo, pa lahko to naredimo tudi zvečer. Pomanjkljivost večernega zalivanja je, da se ustvarjajo ugodni pogoji za okužbe občutljivejših rastlin, kot so npr. vrtnice (črna listna pegavost), paradižnik (krompirjeva plesen) in druge. Nihče ne gre rad počivati z mokrimi nogami, kar velja tudi za rastline. Ulovljena deževnica in postana voda sta za zalivanje najboljši, bolj od same pogostosti pa je pomembna količina. Trato zalivamo toliko časa, dokler niso tla namočeno vsaj 10 do 15 cm v globino. Pogosto in pomanjkljivo zalivanje sproži površinsko razraščanje koreninskega sistema, zato so takšne rastline mnogo občutljivejše, voda blizu površja pa tudi prej izhlapi, preden uspejo rastline zadostiti svoje potrebe.

Pri zalivanju je pomembno, da si z opazovanjem pridobimo pravi občutek glede časa in količine zalivanja. Tudi vse rastline niso enako potrebne vode. Grmovnice in drevesa z globokimi koreninami le redkokdaj trpijo za pomanjkanjem, najbolj občutljive pa so pravkar posajene rastline, pri katerih koreninski sistem še ni dovolj razvit, zato jim posvetimo več pozornosti. Enako velja tudi za rastline v posodah, ki imajo omejen življenjski prostor in so popolnoma odvisne od nas. Ko opazimo ovenelost, ne čakajmo do večera, temveč rastlino takoj zalijemo.

Sistemi za zalivanje so različni. Pomembno je, da tla dobro namočijo.

Rastline zalivamo z zalivalko ali zadevo preprosto prepustimo dovršenim sistemom, ki bodo opravili vse potrebno tudi, ko bomo na dopustu. Enostavni razpršilniki z rahlim rošenjem vode oskrbijo določeno površino, potem pa jih prestavimo drugam, primerni pa so predvsem za manjše površine. S časovnimi stikali lahko opremimo tako enostavne kot bolj kompleksne namakalne sisteme. Podobno velja tudi za detektorje vlažnosti, ki nastavljeni čas zalivanja po potrebi tudi razveljavijo, če je zaradi plohe zemlja že dovolj oskrbljena z vodo.

Zaradi pomanjkanja vode v območju korenin je moteno tudi sprejemanje hranilnih snovi. Posledice se kažejo v fizioloških motnjah zaradi pomanjkanja katerega izmed hranilnih elementov, ki so pomembno aktivni pri dihanju, fotosintezi in drugih procesih. Ker je sprejem preko korenin omejen, lahko izkoristimo drugo možnost vnosa; skozi liste. Listna gnojila vsebujejo večino pomembnejših mineralnih elementov, ki jih rastline potrebujejo za svoj razvoj, dodajamo pa jih posebej s škropljenjem ali obenem z zalivanjem.

Vroče poletno sonce bo postavilo na preizkušnjo tako rastline kot videz našega vrta. Od vode je odvisen pridelek sadnega drevja, zelenjavnega vrta in cvetenje okrasnih rastlin, zato je prav, da se na prihajajoče poletje dobro pripravimo.

Robert Mabič