Priprava tal za sajenje trajnic v ekološkem vrtu

Poleg organskih gnojil dodajamo zemlji šoto le ob sajenju redkih trajnic. Praproti jo že potrebujejo. Lahko pa jo v ekološkem vrtu nadomestimo z gozdnim humusom. Trajnice sadimo na stalno mesto z namenom, da tam ostanejo leta in leta. Zato mora biti zemlja pred saditvijo temeljito pripravljena. Potem pa bomo z občasnimi ukrepi  samo skrbeli, da ne bo izgubila rodovitnosti. Pri tem moramo upoštevati, da imajo različne trajnice različne zahteve glede zemlje.
 

Moramo pa vedeti, da je svet trajnic tako raznolik, da je med njimi veliko ekstremov tudi v njihovih zahtevah po tipu tal. Nekatere za svoje preživetje nujno potrebujejo prav posebna tla. Nekatere na primer preživijo le v zelo skromno prehranjenih tleh in velikokrat umrejo, če jih preveč pognojimo. Nekatere životarijo ali kmalu umrejo, če nismo poskrbeli za bogato prehranjenost tal. Nekatere dobro prenašajo le sušna peščena tla in ob nekoliko močnejši vlagi v tleh rade zbolijo ali celo umrejo. Spet druge se dobro počutijo le v zamočvirjenih tleh in na pomanjkanje vode hitro reagirajo z odmiranjem ali vsaj životarjenjem. Poznamo trajnice, ki zahtevajo kisla tla in spet druge dobro rastejo le na apnenčastih.

Trajnice s posebnimi rastnimi zahtevami poiščemo in posadimo na ekstremna rastišča, ki jih v vrtu morda že imamo, namesto da bi se trudili in takšna rastišča spreminjali. To bi namreč bilo velikokrat zelo zahtevno ali pa celo nemogoče. Lahko pa takšna ekstremna tla z nekaterimi ukrepi tudi pripravimo, če želimo posaditi trajnice, ki so nam posebno všeč in jih pač zahtevajo. Lahko si torej na sušni strehi naredimo strešni vrt s kserofiti ali pa si umetno naredimo močvirsko gredo z močvirskimi trajnicami. Pa morda o pripravi tal za te namene kdaj drugič bolj obširno.

Normalna vrtna tla, primerna za večino trajnic, so peščeno ilovnata, bogata s humusom in rahla. Takšna tla imajo sposobnost vpiti in zadržati v sebi dovolj vlage in so hkrati zračna in hranilna.

Za trajnice, ki potrebujejo posebno odcedna tla, pripravimo peščena tla z dodatkom organskih gnojil in poskrbimo, da ob koreninah ne bo zastajala voda. Lahko tudi oblikujemo tako imenovane dvignjene grede. Posnetek je nastal v londonskem botaničnem vrtu.

Tla v našem vrtu pa nimajo vedno idealnega razmerja glinenih in peščenih delcev in tudi humusa imajo večinoma premalo, zlasti tam, kjer vrt šele začenjamo urejati. Velikokrat slišimo, da so neka tla tako zanič, da moramo zemljo v celoti zamenjati. Vendar glede na svoje teoretično predznanje in na svoje dolgoletne izkušnje lahko mirno zatrdim, da skoraj nikoli zemlje v celoti ni potrebno zamenjati. Izjemoma je treba na novo nanesti sloj zemlje ob zaključku gradnje, če smo rodovitni sloj prsti med gradnjo uničili. Žal pa ta na novo pripeljana zemlja največkrat sploh ni idealna za naše bodoče vrtne zasaditve in prav tako potrebuje ukrepe za izboljšanje.

Glinasta zemlja razpoka, ko se presuši. Zato jo moramo pred sajenjem občutljivejših trajnic izboljšati. Nageljčki v težki zemlji životarijo ali celo umrejo.

Preden se lotimo izboljševalnih ukrepov na naši bodoči gredi trajnic, oziroma pred zasaditvenimi deli v vrtu nasploh, moramo najprej ugotoviti lastnosti tal, ki so nam na razpolago. Potem se odločimo najprej za ukrepe izboljšav, potem pa glede na rezultate našega dela,  za izbiro rastlin, ki bodo v danih pogojih najbolje uspevale. Če ima zemlja primesi, ki v plodno prst ne sodijo, jih bomo temeljito odstranili. Takšni so morebitni ostanki gradbišča (kamenje, deli opeke, betona, železja, lesa  in drugi odpadki). To delo opravimo hkrati z ročnim globokim (30 do 40 cm) prekopavanjem, ki je istočasno tudi rahljanje. Ob tej priliki tudi temeljito odstranimo vse koreninske trajne plevele. Nekateri sicer priporočajo presejavanje zemlje, vendar je to delo največkrat nepotrebno in včasih celo škodljivo. Drobljenje zemlje za te namene s stroji je marsikdaj preveč temeljito, istočasno pa dodobra razseka tudi morebitne korenine trajnih plevelov in jih s tem razmnoži. Presejavanje zemlje skozi fino sito pa marsikdaj dodatno uniči strukturo zemlje, da jo je potem težko spet obnoviti. Plodna zemlja namreč ni prah pač pa mora imeti grudičasto strukturo. Če se torej že odločimo za presejavanje zemlje, moramo vse operacije opraviti brez finega drobljenja zemlje in skozi čim bolj grobo sito.

Mnoge trajnice in ne samo netreski,  pa prav lepo uspevajo tudi v zemlji, ki ima grobe primesi manjših ali večjih kamnov in kamenčkov.

 

Če je zemlja preveč glinasta, po površini razprostremo nekaj centimetrov debelo plast navadnega zdrobljenega apnenca in ga vdelamo v zemljo. Uporaben je tudi pesek, ki ga uporabljamo v gradbeništvu za mešanje malte. Potem po površini razprostremo organsko gnojilo in ga plitvo vkopljemo. Če je zemlja zelo pusta, lahko postopek čez čas ponovimo. Presenečeni bomo, kako bo zemlja postala rahla. Če je zemlja preveč peščena, ji dodamo glinaste komponente in seveda organsko gnojilo in z rahljanjem vse temeljito premešamo, vendar humusa ne vkopavamo globlje od 20 cm, glinasti delci pa bodo bolj učinkovali, če pridejo tudi v večjo globino.

Bradate perunike veljajo za trajnice odcednih tal. Glinasta tla moramo torej z dodatkom peska in organskih gnojil zanje spremeniti. Nekatere starejše in posebno trpežne sorte bradatih perunik rastejo tudi v ekstremnih pogojih z malo zemlje. Marsikje na  kamnitih tleh, lahko pa celo na strehi. Posneto v pariškem Versaju v vrtu Marije Antoniete. 

Z rahljanjem tal in z dodajanjem naravnih komponent, ki ji manjkajo, lahko torej iz slabe zemlje naredimo dobro vrtno prst, ki bo zračna in bo istočasno zadrževala dovolj vode, pa še dovolj hranilna bo. Ob tem pri ekološkem gojenju trajnic prav lahko shajamo brez dodajanja šote (razen za tiste trajnice, ki zahtevajo kisla tla) in zlasti različnih kemičnih dodatkov in pripomočkov. Različnim organskim gnojilom pa se ne moremo odpovedati. Ta namreč skrbijo za hrano gojenim rastlinam in mikroorganizmom, ki živijo v tleh in vzdržujejo trajno rodnost tal.

Maslenice uspevajo v vsakršni zemlji, če je le dovolj globoka. Pred saditvijo pa moramo zemljo zrahljati in jo pognojiti z organskimi gnojili.

 

 

 

 

 

Tekst: Jožica Golob-Klančič, univ. dipl. ing. hort.

Fotografije: Mojca Rehar Klančič, univ. dipl. ing. agr.