Pogovor z Gorazdom Mauerjem o dnevih odprtih vrat, vrtni kulturi in povezovanju ljubiteljev vrtov

V Sloveniji je veliko ljudi, ki obožujejo rastline in jih želijo podrobno spoznati. Sadijo jih v svojem vrtu, jih negujejo in opazujejo. Gorazd Mauer je takšen človek. Pod Rifnikom, natančneje v Jakobu pri Šentjurju pri Celju je uredil vrt, v katerem je mogoče videti številne zanimive vrste in sorte iglavcev in trajnic. Njegovo življenje, tako poklicno kot zasebno, je povezano z rastlinami, ki so, poleg družine, ena izmed njegovih največjih ljubezni. Je vrtnar – v kratkem se bo z vrtnarstvom začel ukvarjati profesionalno, ustanovni član in predsednik Slovenskega društva za kulturo vrtov in narodne zbirke rastlin, honorarni profesor na Biotehniški šoli Maribor, predavatelj, vzgojitelj novih sort in zbiralec rastlin iz vsega sveta. Vsako leto zaklade svojega vrta pokaže na dnevih odprtih vrat. Pogovarjala sva se o Slovenskem društvu za kulturo vrtov in narodne zbirke rastlin, pomenu odpiranja vrat vrtov širši javnosti in o eni izmed njegovih velikih ljubezni - vrtu.

Gorazd Mauer, vrtnar, zbiralec in ljubitelj rastlin.

Zakaj ima Slovensko društvo za kulturo vrtov in narodne zbirke rastlin tako dolgo ime?

Ker ljudje radi kompliciramo (smeh). Po eni strani promoviramo kulturo vrtov, kar pomeni tudi pitje kave kot sedaj ali čaja v večernem času in rastline, po drugi strani pa promoviramo narodne zbirke rastlin. To ne pomeni, da gre le za zbirke avtohtonih slovenskih rastlin, temveč da ima lahko človek, ki ima zbirko nekega rodu ali vrste, četudi vse vrste ne rastejo pri nas, to tudi prijavljeno. To imajo vse evropske države. Smo pa prav zaradi dolgega imena že v začetku uporabili kratico – SVZ - (slovenski vrtovi in zbirke) in angleško varianto: Slovenian Horticultural Society and National Plant Collections

Torej je namen društva, med drugim, imeti pregled nad tem, katere rastline je mogoče najti v slovenskih vrtovih?

Tako je. Gre predvsem za to, da se sortimenti rastlin pri nas in v tujini zmanjšujejo in edini način, da nekatere sorte ohranimo, so zbirke rastlin. Gre za problematične sorte, ki se težko razmnožujejo, so občutljive na bolezni in škodljivce ali pa počasi rastejo in niso komercialno zanimive za velike vrtnarje in turbovrtnarje. Gre za ohranjaje dednega materiala.

Katere pa so še druge dejavnosti društva?

Dnevi odprtih vrat, organizacija bolšjih sejmov, izobraževanje članov in širše javnosti ter promoviranje rastlin, ki so redke in jih ni mogoče kupiti v vsakem vrtnem centru. Pomembna je tudi promocija zasebnih vrtov, saj, ko sem izvedel, da tujce, ki bi si radi ogledali slovenske vrtove, peljejo na Kras, kar je sicer zelo lepo, in jim to predstavijo kot višek hortikulture v Sloveniji, mi je prekipelo.

Vse rastline v vrtu Gorazda Mauerja imajo tablice z latinskimi imeni.

Kako je nastalo društvo?

Od nastanka je že tri leta in pol, manjša skupina pa se je o njegovi ustanovitvi začela pogovarjati že pred petimi leti. Iz te manjše skupine je nastalo devet ustanovnih članov. Pogovarjali smo se, kaj bi naredili, da bi vrtoljubce, poklicne vrtnarje in zbiratelje rastlin povezali v neko društvo, kjer bi vsakdo našel nekaj za zadovoljitev želja in interesov. Če v društvu ne najdeš interesa ali možnosti napredka se ne včlaniš in ne sodeluješ.

Je članov dovolj?

Mislim, da smo v začetku naredili eno veliko napako. Preveč smo omejevali dostop do članstva. Tisti trenutek, ko smo rekli, da lahko v društvo vstopi le tisti, ki ima vrt ali ureja zbirke, smo izgubili veliko potencialnih članov. Ko smo izvedeli, da gospa Juta Krulc, ki je sedaj naša častna članica, razmišlja ali je sploh ustrezna za to društvo, smo dojeli, da tako ne gre.

Naredili ste nekaj sprememb. Se sedaj lahko včlani kdorkoli?

Tako je. Društvo je odprto in lahko se včlani kdorkoli želi. S tem bomo spodbujali kulturo vrtov in zbiranje rastlin. Sodelujemo tudi z drugimi podobnimi društvi in humanitarnimi organizacijami.

Različni naravni elementi krasijo vrt.

Kakšen pa je odziv profesionalnih vrtnarjev na društvo?

Zelo pozitiven. 70 % slovenskih drevesničarjev in večina trajničarjev je članov. Tako kot mi potrebujemo profesionalce, tudi oni potrebujejo nas. Kako naj sicer ugotovijo, kako rastline uspevajo pri nas? Če recimo neka rastlina uspeva pri meni, na Koroškem in na Gorenjskem potem lahko vrtnar ugotovi, da raste povsod in jo tudi prodaja na vsa ta področja.

Društvo spodbuja člane, da odprejo vrata svojih vrtov širši javnosti. Kakšen je odziv? Se lastniki odločajo za to, ali se dnevov odprtih vrat bojijo in vrtov ne želijo pokazati javnosti?

Čisto odvisno. Vsako leto ima dneve odprtih vrat pet do šest vrtov. Da je tako malo takšnih vrtov, je verjetno posledica strahu pred krajo, strahu pred tem, da bi vrt pokazali in strahu pred tem, da bi kdo prepoznal kako rastlino, ki jo je imel v svojem vrtu, pa je tam ni več. V tujini pa so dnevi odprtih vrat del kulture in življenja. V Angliji sem bil na dnevu odprtih vrat, ki ga je pripravila celotna vas in sem se lahko sprehajal iz vrta v vrt. To je 200 letna kultura. Eden izmed vzrokov, zakaj slovenski lastniki vrtov ne odprejo vrat javnosti, je, ker mislijo, da vrt ni primeren za to.

Ste eden izmed prvih, ki ste odprli vrata svojega vrta...

Pred menoj so imeli dan odprtih vrat Milan Strle, pa tudi Nuša Zanoškar in Slavica Prelog, vendar ne v takem obsegu. Jaz imam letos dvanajstič. Ko sem imel prvič dan odprtih vrat, smo kasneje napisali, da gre za ogled vrta, saj so mi obiskovalci prihajali v kuhinjo. Dan odprtih vrat so razumeli, da greš lahko v hišo. Odziv ljudi je vsako leto zelo dober, sploh odkar imamo na območju Šentjurja istočasno tri vrtove z dnevi odprtih vrat. Ljudje, ki prihajajo iz vse Slovenije in tudi Hrvaške, imajo tako lep izlet, ki ga popestrijo še z ogledom arheološkega najdišča na Rifniku.

Prevladujejo trajnice in drevnina. O enoletnicah meni, da so kot poper na goveji juhi.

Zakaj ste se odločili, da boste odprli svoj vrt javnosti?

Pred 12 leti so v vseh vrtovih in parkih prevladovale enoletnice. Smatram, da je cvet enako kot začimba v jedi. Cvet traja štirinajst dni potem pa se lahko zgodi, da rastlina ni več lepa. Vrt mora biti tak, da v njem ves čas najdeš kaj zanimivega, pa naj bo to sedaj ali pa jeseni. Po eni strani so to iglavci, ki so lepi tudi pozimi, po drugi strani pa so grede z rastlinami, ki cvetijo štirinajst dni ali tri tedne, vendar je greda ves čas v cvetju. Od začetka je bil problem, ker so ljudje pričakovali, da bom imel en hektar samih cvetov. Vedenje in odziv ljudi se je v teh letih spremenil in tudi rastline, ki so jih včasih imeli za plevel, sedaj bolj cenijo. Lanski dan odprtih vrat sem poimenoval Druženje rastlin in ljudi.

Ali ste imeli v teh 12 letih kakšne težave z obiskovalci?

Se zgodi. Sem pa ugotovil, da večja masa ljudi pomeni manj težav, saj ljudje bolj pazijo drug na drugega. Težave so s krajami, ki se jim reče spotaknjenci.

Spotaknjenci?

To pomeni, da grem mimo rastline, se ob njo spotaknem in tisto kar odleti spravim v žep. Pri nekaterih je to zelo dodelano. Enkrat sem našel listek, na katerem je bilo napisano v katerem žepu je imel kateri potaknjenec. Zanimivo pa je, da celih sadik ne kradejo, tako da večje škode v vrtu ni. Največja škoda je na travi, ki je po zaključku zelo zdelana. To je treba vzeti v zakup.

Tudi voda najde svoje mesto, v njej pa se bohotijo vodne rastline.

Koliko ljudi pa obišče vrt?

V času dnevov odprtih vrat pride od 200 do 300 obiskovalcev. Med letom pridejo organizirane skupine.

Kako bi lahko vaš vrt najlažje opisali?

To je vrt zbiratelja. Nikoli nisem sadil ne po načrtu ne po kakšnih drugih kriterijih. Sadim tako kot rastlinam ustreza. Privlačnost za oko je sekundarnega pomena. Osnovni namen vrta je, da se ljudem predstavijo rastline – vrste in sorte. V začetku so bili samo iglavci, kar je bilo katastrofalno, saj je bil vrt videti, kot da bi pogledal beton. Iglavci so trdi. Kasneje smo sadili druge rastline in nastalo je to, kar je danes.

V vrtu rastejo številne rastline, ki jih ni mogoče kupiti pri vrtnarjih. Kako ste jih dobili?

Zelo veliko pomagajo vrtnarska poznanstva iz tujine. V preizkuse dobivam rastline, ki še niso v prodaji, saj jih zanima, kako se obnesejo v našem okolju. Veliko sodelujem tudi z botaničnimi vrtovi.

Zakaj zbirateljski vrt?

Čisto slučajno. Ko sva z ženo kupila to parcelo, sva rekla, da bova imela iglavce, ker jeseni ni treba grabiti listja. To sicer ni čisto res, ker iglice vseeno odpadejo po letu ali dveh. Zdaj pa je nastal vrt poln trajnic in lesnatih rastlin. Nekatere trajnice pa so tudi „enoletnice,“ saj ne preživijo zime.

Ukvarjate se tudi s križanjem in razmnoževanjem rastlin. Uspeli ste vzgojiti novo sorto hoste, hosto 'Rifnik.'

Hosta 'Rifnik' je posledica brstne mutacije. Trenutno te sorte ne podarjam nikomur, ker jo nameravam registrirati in prodati. Interesa zanjo je veliko. Imam tudi nekaj homuljnic, iglavcev in hojher, ki sem jih sam vzgojil.

Hosta 'Rifnik'

Ob koncu pogovora me je prijazno povabil na ogled vrta, ki sem ga za Slonep že fotografiral pred leti. Od takrat se je precej spremenil. Nekatere rastline so nove, drugih ni več. Vrt se spreminja. V vrtu je bilo ob gredah številno orodje za nego rastlin in obdelavo gred, saj so bile priprave na dneva odprtih vrat v polnem teku. Ko sem se po prijetnem popoldnevu odpravljal dalje, se je poslovil z besedami „ostanite v cvetju!“

Hosto 'Rifnik' in druge zanimive rastline, ki rastejo v vrtu Gorazda Mauerja si bo mogoče ogledati 12. in 13. junija na naslovu Jakob 7b, istočasno pa bosta imela dan odprtih vrat še vrt Jožeta in Marije Franc (Slivnica pri Celju 33) in vrt Jožeta Zupanca (Maistrova 3, Šentjur).

Več informacij o dnevih odprtih vrat 12. in 13. junija >>

Besedilo in fotografije: SLONEP.net