Obrezovanje sadnega drevja

Rez sadnega drevja je pomembno vrtno opravilo, ki ohranja drevje rastno, spodbuja rodnost in izboljšuje okrasno vrednost. Seveda moramo poznati osnovne zakonitosti rasti, da bomo pri svojem početju uspešni. Pravilno obrezovanje je še posebej pomembno pri mladem drevju, kjer s primerno vzgojo oblikujemo ogrodje enakomerno razporejenih vej z rodnim lesom. Na voljo je veliko vzgojnih oblik, zaradi izjemne sposobnosti rastlin, da regenerirajo še tako velike posege, pa jih lahko oblikujemo svojim željam primerno.

Pravilno obrezovanje zagotavlja bujno cvetenje in obilen pridelek

Pred rezanjem si najprej priskrbimo primerno orodje: sadjarske škarje, žago, lestev in vrvico za upogibanje poganjkov. Potrebujemo tudi nekaj znanja, da končni učinek ne bo slabši, kot če sploh ne bi rezali. Izogibati se moramo ščipanju - krajšanju poganjkov, kot to sicer delamo pri oblikovanju žive meje. Poganjke izrežemo do osnove. Z odvajanjem speljemo rast v želeno smer, izrezujemo pa vse pokončne in v krošnjo usmerjene poganjke. Ob pravočasnem upogibanju, razpiranju in usmerjanju bomo imeli pri rezanju manj dela, položnejša rast pa je tudi bolj rodna in trdna. Rezanje na čep (3 očesa) izvajamo tam, kjer želimo močnejšo obraslost krošnje. Iz očes bodo pognale močne mladice, ki jih upogibamo in usmerjamo. Z rezanjem čepov zagotavljamo pri breskvah, kakiju in drugih sadnih vrstah zadostno količino kakovostnih rodnih enoletnih poganjkov na dveletnem lesu.

Poznavanje zakonitosti rasti je osnova obrezovanja. Ko nekaj odrežemo, tega ne naredimo kar tako, pač pa premišljeno s točno določenim namenom. Pri sadnem drevju je najvišje ležeč poganjek in njegov najvišji brst vodilen, ostali so v podrejenem položaju. To najbolje vidimo, če poganjek upognemo v loku; iz brsta na vrhu loka bo pognal najbujnejši poganjek. Bolj, ko poganjek skrajšamo, močnejša bo nova stranska rast. Če poganjka ne krajšamo, požene najmočneje iz vrhnjega brsta in tik pod njim;. Nastaneta voditeljica in pavoditeljica. Pavoditeljica je konkurenčna glavnemu poganjku, zato jo upognemo, da umirimo rast, ali izrežemo, lahko pa nadomesti vodilni poganjek, če je ta prešibak. Pri marelicah je pogost pojav, da vodilni poganjek zakrni in moramo rast usmeriti drugam.

Mladostna doba sadnega drevja, ko je rast močnejša, je različno dolga, z rezjo in upogibanjem pa poskrbimo, da se čim prej zaključi in preide v obdobje rodnosti. Pri naravnih vzgojnih oblikah sadnemu drevju zgolj pomagamo, da čim prej oblikuje krošnjo in začne roditi, za kar bi po naravni poti potrebovalo dalj časa. Simetrične in zahtevnejše vzgojne oblike z naravnim videzom dreves nimajo veliko skupnega. S takšnimi oblikami preprečujemo pretirano razrast, s tem pa zagotovimo lažje obiranje sadežev. Rast lahko brzdamo tudi z rezanjem korenin. V intenzivnih sadovnjakih to počnejo z globokimi plugi – rezalniki, pri vrtnem drevju pa izkopljemo kolobar na obodu krošnje in skrajšamo korenine.

Sadno drevje je bolje rezati manj kot preveč. To velja tako za mlajše kot starejše rastline. Izjema je le pomlajevanje že opešanih dreves, kjer z močno rezjo spodbudimo novo rast, ki jo potem usmerjamo in redčimo, da se oblikuje primerna krošnja. Ob takšnem ukrepu je obvezno obilnejše gnojenje, predvsem z dušikom, ki deluje kot eliksir mladosti. Močno obrezovanje mladega in še vitalnega sadnega drevja pa povzroči krepko rast poganjkov in malo ali nič plodov. Oblikovanje rodnih brstov je pomanjkljivo, saj naredimo z vsako močnejšo rezjo korak nazaj v obdobje mladostne divje rasti, namesto da bi rast dozorela in se umirila. Šele takrat lahko pričakujemo tudi obilnejše cvetenje in pridelek, vse dotlej pa bomo z rodnostjo nezadovoljni. Bujno rastoča drevesa najbolje umirimo tako, da jih kakšno leto sploh ne režemo, paziti pa moramo tudi na gnojenje. Gnojila z višjo vsebnostjo dušika niso primerna, saj rast spodbujajo, zato naj bo v mineralni mešanici več fosforja in kalija z dodanimi mikroelementi (bor, železo,...). Gosto rast redčimo postopoma, primerne poganjke pa upogibamo in usmerjamo. Z umiritvijo rasti se bo izboljšala tudi rodnost in, ko bo vzpostavljeno ravnovesje med rastjo in pridelkom, bomo imeli z rezanjem malo dela.

Sadna drevesa so lahko samostojna z visokim deblom in široko krošnjo ali sajena v skupini. Lahko se odločimo za eno osne vzgoje, ko je krošnja oblikovana iz voditeljice in nanjo nameščenih ogrodnih vej z rodnim lesom, ali pa oblikujemo več osno krošnjo, kakršna je pri kotlasti vzgoji. Posamične vzgoje so estetsko močnejše, saj so lepe v vseh letnih časih; spomladi ob cvetenju, čez leto z gosto krošnjo, jeseni so obložene z barvitimi plodovi, v zimskem času pa krasijo vrt z ogrodjem lepo razporejenih vej. Morda pa se bomo odločili za sadne ograje, špalirje in druge finejše vzgoje, s katerimi bomo aktivni vse leto. Bolj, ko se odmikamo od naravne rasti sadnega drevja, več dela bomo imeli z rezanjem in vzdrževanjem. Ploščate vzgojne oblike, kot so Marchand, Bouche – Thomas, Lepage in druge, ki so nekdaj krasile grajske vrtove, so zahtevnejše in primerne predvsem za sadjarske zaljubljence, ki v vrtu preživijo ves prosti čas.

Najbližje naravni obliki rasti je zboljšana piramida, ki potrebuje nekaj več prostora za neoviran razvoj, z njo pa, potem ko je vzgoja zaključena, ni veliko dela. Ogrodne veje so razporejene vretenasto in v primerni oddaljenosti po podaljšku debla. Vzgoja se začne takoj po sajenju s prikrajšanjem vrha, da nastane primerna razporeditev vej. Iz brsta, ki je najvišje, se razvije pokončen poganjek. Tega izberemo za vodilno os, drugi pa bodo tvorili ogrodje. Sadika naj bi imela čim več predčasnih poganjkov zaradi listne mase, ki jo ustvarijo. Seveda morajo biti tudi korenine primerno razvite, da načrpajo dovolj vode s hranilnimi snovmi za potrebe številnih listov, ki v nasprotno smer pošiljajo produkte, nastale pri fotosintezi. Najpogostejša napaka pri vzgoji je puščanje dveh vrhov, ki drug drugemu konkurirata in se senčita. Pokončni poganjek poleg vodilnega čim prej usmerimo v položnejšo lego ali razpremo, s čimer se poveča nosilnost. Pri zboljšani piramidi izberemo tri primerno nameščene poganjke in vrh, druge pa junija skrajšamo (pinciramo) na 4 liste. Naslednje leto vodilni poganjek zopet skrajšano 50 cm nad najbližjo ogrodno vejo, ki jih upognemo pod kotom 45 stopinj. Ko poženejo mladice, tri izberemo, druge pa junija skrajšamo na 4 liste. Nekoliko skrajšamo tudi ogrodne poganjke, da se primerno obrastejo. Končna podoba zboljšane piramide je okrog 6 ogrodnih vej, nameščenih na podaljšku debla. Ko je vzgojna rez zaključena, ogrodje vzdržujemo z redčenjem, odvajanjem in upogibanjem rasti.

Kakovostno orodje zagotavlja kakovostno rez

Pečkate sadne vrste, med katere uvrščamo jablane, hruške, nashi, kutine, nešplje in kaki, režemo večinoma v času zimskega mirovanja. Zaradi bakterijskega hruševega ožiga se večjim posegom med rastno dobo izogibamo, saj obstaja možnost okužbe skozi rezne rane. Je pa treba z zelenimi deli, kot je trganje (pletev) poganjkov, skrbeti za zračnost in osvetljenost krošnje. Drevesna higiena je tudi pomemben preventivni ukrep za preprečevanje okužb z boleznimi in škodljivci. Posebno uši se rade močno razmnožijo, kjer je rast zbita in bujna, pogoste pa so tudi razne gnilobne bolezni plodov. Podobno kot jablane režemo tudi hruške. Kaki ima sprva počasnejšo rast, potem pa se zažene. Z razpiranjem in usmerjanjem skrbimo, da ni ostrih kotov, saj je kakijev les izredno krhek in lomljiv. Rodi na enoletnem lesu, ki izrašča iz dvoletnega, z rezjo pa skrbimo, da ga je v krošnji dovolj.

Koščičaste vrste sadja režemo v času zimskega mirovanja, lahko pa jih tudi čez leto v rastni dobi. Poletna rez rast umiri in zredči, osvetli pa se tudi krošnja, zato so plodovi kakovostnejši. Marelice se lepo obraščajo, zato jih režemo malo, še posebej na tistih področjih, kjer pogoji za njeno uspevanje niso najboljši. Vso suho rast, ki je posledica okužbe z monilijo ali drugimi boleznimi, čim prej odstranimo, rane pa zamažemo z bakreno pasto. Nekateri priporočajo rez v maju, ko je rast najbujnejša in se rane hitro celijo, tako da je manj verjetnosti okužbe. Marelice so znane po svoji občutljivosti na številne dejavnike, zato moramo z njimi ravnati še posebej skrbno, da jih obdržimo dlje časa. Vzgajamo jih lahko prosto rastoče ali ob steni hiše, kjer poganjke primerno usmerjamo v odprto krošnjo. Pri češnjah pazimo, da ne režemo prepozno, sicer pride do pretiranega smoljenja. Poleg tega jih, potem, ko je oblika že oblikovana, režemo kvečjemu na 3 do 4 leta, izrežemo pa tretjino lesa. Breskve so nekoliko zahtevnejše, saj so plodovi, če ne zredčimo rodnega lesa, drobnejši. Na primerni oddaljenosti izbiramo po tri poganjke, od katerih enega popolnoma izrežemo, drugega režemo na čep za rodnost in poganjke v naslednjem letu, tretjega pa skrajšamo za tretjino. S tem skrbimo, da je v krošnji vedno dovolj dveletnega lesa z enoletnimi rodnimi poganjki.

Lesko lahko vzgajamo kot grm ali nizko drevo. Ogrodje oblikujemo iz mlade rasti takoj po sajenju tako, da izberemo 4 do 6 najlepše razporejenih poganjkov, druge pa izrežemo. Poleti odstranimo 3 poganjke pod vrhom, da se ogrodne veje obrastejo tudi v spodnjem delu in postopek ponavljamo še naslednja leta. Kasneje morebitno gosto rast zredčimo z odstranitvijo katere izmed ogrodnih vej, po petem letu pa odvedemo vrhove na položnejše poganjke. Podobno ravnamo tudi, ko želimo vzgojiti lesko v drevo, le da sprva oblikujemo deblo do želene višine, nato pa ogrodje. Pri orehu takoj po sajenju odščipnemo 3 popke pod vrhnjim popkom, da spodbudimo primerno stransko rast. Poganjke in veje usmerjamo, izogibati pa se moramo močnejšim posegom in žaganju debelejših vej.

Rezanje sadnega drevja je po dolgi mrzli zimi prvo resnejše vrtno opravilo. Preden se lotimo dela, drevesa najprej pregledamo in ocenimo stanje, šele nato poprimemo za škarje. Smer rezanja je od vrha navzdol, da sproti odstranimo polomljeno rast zaradi plezanja. Gibanje na svežem zraku nam bo dobro delo, začetek nove rastne sezone in energija, ki je v zraku, pa bo dober uvod v toplejše mesece.

Robert Mabič