Deževniki in njihov pomen za kakovostno vrtno zemljo
Objavljeno dne 16.08.2010Na pogled niso ravno najlepši, so pa zelo koristni. To je že v 18. stoletju učil in opozarjal naravoslovec White, 100 let kasneje pa se je intenzivnejšega proučevanja njihovega pomena v procesih nastajanja rodovitne zemlje lotil tudi Darwin.
Deževniki so znak "zdrave" zemlje
Deževniki so v tleh ena najpomembnejših živalskih skupin, ki sodeluje v kroženju snovi v naravi. Na svetu je okrog 450 vrst, samo pri nas pa so jih našteli preko 70. Živijo v širokem območju vse do matične podlage, njihovo preseljevanje v času zime in poletne vročine pa ustvari nešteto rovov. Ti prezračujejo, odvajajo vodo in omogočajo boljše razraščanje koreninskega sistema. Poleg tega zagotavljajo deževniki rastlinam večino zanje potrebnih hranil, ki so z njihovo dejavnostjo dostopnejša, izboljšajo zadrževanje vode v tleh, uravnavajo pH vrednost tal (kislost in bazičnost tal) in sodelujejo pri procesih nastajanja humusa.
Deževnike uvrščamo v tri glavne skupine. Prvo skupino sestavljajo aneric deževniki, ki so največji. Trajne rove gradijo navpično, od površja skozi mineralni sloj tal tudi 2 m v globino. Druga skupina so epigeric deževniki, ki delujejo večinoma na površini in v zgornji plasti zemlje. Zaradi slabših sposobnosti kopanja rovov organske ostanke prenašajo v zgornje plasti in so najpomembnejši pri njihovi razgradnji in bogatenju tal s humusom. Zadnja skupina so endogeic deževniki, ki se le poredko odločajo za izlete na površje in se raje zadržujejo v svojih rovih. Tu najdejo vse, kar potrebujejo: hrano in varen dom.
V zdravih tleh lahko najdemo tudi do 400 deževnikov na kvadratni meter, na površinah z intenzivnim pridelovanjem pa malo ali sploh ne. Predvsem je za to kriva raba pesticidov in mineralnih gnojil, ki jih močno prizadene. Še posebej ranljivi so za talne insekticide, ki se uporabljajo pri zatiranju strun, sovk, bramorja in drugih talnih škodljivcev. Zastrupljeni množično bežijo na površje, kjer jih pobirajo ptice, ježi ter druge živali in se tudi same zastrupijo. Tudi globina obdelave tal negativno vpliva na njihovo število. Ob obračanju zemlje se zniža vlažnost tal, porušijo se sistemi rovov in zmanjša razpoložljivost organskih ostankov, s katerimi se prehranjujejo. Za ohranjanje njihovega števila je zato primernejša plitka obdelava tal.
Deževniki ob hranjenju z organskimi snovmi požirajo tudi mineralne delce, ki se v njihovih prebavilih povezujejo v organsko mineralne komplekse. Ob gostoti 400 deževnikov na kvadratni meter požrejo 2 kg prsti in jo predelajo v najfinejše gnojilo za vrtne rastline v obliki kupčkov, ki jih odlagajo na površju. Imenujemo jih glistin in so polni koristnih snovi tako za prehrano rastlin kot za izboljšanje strukture tal. Deževnikom so pri tem v pomoč mikroorganizmi in glivice, ki naseljujejo njihova prebavila in sodelujejo pri pomembnih simbiotskih procesih. Zanimivo je, da je število bakterij in glivic v njihovih prebavilih praviloma večje v območju, kjer živi tudi krt. Ta je sicer njihov največji sovražnik in plenilec, zakaj je tako, pa se še ni jasno. Približno 40 različnih bakterij in glivic lahko naštejemo v njihovem črevesju, kjer krta ni, pa samo pet. Po vsej verjetnosti obstoji povezava glede na vrsto tal; krta v peščenih tleh ni, ker se mu skopani rovi stalno podirajo. Peščena tla pa so revnejša, zato tudi deževniki ne potrebujejo takšnega števila prebavne pomoči s strani bakterij in gliv za razkroj tistega, kar jim je v takšnih okoliščinah na razpolago.
Krt je velik naravni sovražnik deževnikov
V njihovih prebavilih ne poteka le humifikacija, temveč se iz posebnih žlez izloča tudi kalcij. Ta pomembno vpliva na končno bazičnost glistina, ki uravnava pH tal in jih usposablja za gojenje številnih rastlin. Deževniki ob pomikanju po rovih vlečejo za seboj tudi rastlinske ostanke, ki prav tako bogatijo tla, čeprav so procesi humifikacije in mineralizacije v tleh znatno počasnejši kot v njihovih prebavilih. V predelani zemlji je ogromno mikrobov, saj so se na poti po deževnikovih prebavilih ustvarili dobri pogoji za njihovo razmnožitev. Vsebuje pa tudi petkrat več dušika, dvakrat več kalcija, trikrat več magnezija, sedemkrat več fosforja in enajstkrat več kalija kot zemlja, v kateri delujejo.
Deževniki prilezejo na površje le, ko jim voda zalije rove in ko iščejo hrano. Polst med travnimi bilkami se z njihovo prisotnostjo veliko hitreje razkroji, zato je niti ni treba redno odstranjevati. Povsem drugače pa je na igriščih za golf in drugih s kemičnimi pripravki intenzivno obdelanih površinah, kjer so pogoji za življenje deževnikov katastrofalni. Ostanki odmrlih rastlin se zato razkrajajo tako počasi, da je travnata površina potrebna redne strojne obdelave, če hočemo, da ohrani športen videz.
Kjer deževnikov ni ali jih je zelo malo, nadomeščajo njihovo vlogo z dodajanjem mineralnih gnojil. V takšnih tleh je razkroj organskih snovi počasnejši, zato se plasti odmrlih rastlin kopičijo, namesto da bi se vključile v strukturo tal. V tleh z obilno populacijo deževnikov pa se nam ni treba bati za rodovitnost. Lahko pa nastane problem, če zaradi njih zaide v naš vrt krt. Zelenjavi in drugim rastlinam sicer ni škodljiv, zato pa nam dela skrbi s kopanjem rovov in krtin, ki kvarijo videz zelenice. Deževnike, ki so njegova največja poslastica, žive konzervira. Poškoduje jim splet živcev med četrtim in petim členkom, da se zvijejo v klobčič in obmirujejo. Tako ostanejo v njegovem območju tudi pozimi in v poletni vročini. Čez čas se poškodovanim deževnikom živčevje pozdravi in mu lahko pobegnejo.
Deževniki so pomembni pri ohranjanju rodovitnosti tal, zato jih ponekod celo naseljujejo in gojijo. Morda so, ko se pojavijo na površini, nekoliko moteči, a ne za dolgo. Kaj kmalu se bodo zopet podali v temačne globine, ki so njihov najprimernejši življenjski prostor.
Robert Mabič