Kemična kontrola bolezni in škodljivcev
Kemična kontrola je najbolj razširjena kontrola bolezni in škodljivcev v svetu in pri nas. Tudi ljubitelji vrtov se najpogosteje zatečejo h kemičnem zatiranju škodljivcev. Glavni izdelki, ki se uporabljajo pri kemični kontroli, so pesticidi. Pesticidi so kemične spojine, običajno v obliki tekočine ali praška, ki uničujejo škodljivce in bolezni (njihove povzročitelje). Delimo jih na insekticide (uničujejo žuželke), herbicide (uničujejo plevele) in fungicide (uničujejo glive). Ustreznih kemičnih pripravkov za uspešno zatiranje bakterij in virusov na rastlinah ni ali pa je njihova uporaba prepovedana. Pesticidi so močno razširjeni, ker so učinkoviti, vendar pa je njihova uporaba lahko problematična, ker negativno (škodljivo) delujejo na okolje.
Kemična sredstva so do današnjega dne dosegla že takšno stopnjo razvoja, da omogočajo zatiranje le posamezne vrste ali skupine škodljivcev. Njihovo delovanje je temeljito, vendar posamezni, sicer redki, osebki preživijo. Ti osebki so odporni in svojo odpornost z razmnoževanjem prenesejo na potomce. Zato je posamezno kemično sredstvo običajno učinkovito le nekaj let ali desetletij. Na dobo njihovega delovanja pa vplivajo tudi podnebne spremembe, ki na nekaterih področjih spodbujajo razvoj agresivnejših in odpornejših škodljivcev in bolezni.
V vrtovih se uporabi kemičnih sredstev izogibajmo, kolikor je mogoče. Sodobna kemična sredstva v določenem času razpadejo in naj ne bi bila škodljiva za ljudi in velik del živali. Vendar pa moramo upoštevati čas, ko sredstvo deluje in je lahko potencialno škodljivo. Zato je nujno, da se v tem času izogibamo gibanju po vrtu, kjer smo uporabili pesticide. Kakšen je ta čas, je odvisno od posameznega kemičnega sredstva, zato moramo dobro prebrati navodila za uporabo, jih razumeti in popolnoma upoštevati.
Za zatiranje škodljivcev v vrtu uporabljajmo metode, ki so naravne, če pa je škodljivcev preveč in jih nikakor ne moremo zatreti, se lahko odločimo za kemična sredstva. Izberemo takšne, ki so izdelani na naravni osnovi in hitro razpadejo, njihova škodljivost za druge organizme pa je minimalna. Enako velja v primeru škodljivcev ali bolezni, ki jih ni mogoče zatreti drugače, kot s kemičnimi pripravki.