Družbeni vidik staranja prebivalstva
Najbolj univerzalen problem, s katerim se soočajo vse razvite družbe pa tudi Slovenija, je staranje prebivalstva. Spremembe v demografski sestavi prebivalstva, kjer se zaradi različnih dejavnikov (rodnost, smrtnost, preseljevanje, migracije) povečuje delež starejših prebivalcev nad 60 oz. 65 let v celotni strukturi prebivalstva, vplivajo na vsa področja gospodarskega in družbeno-socialnega življenja.
Posledice strukturnih sprememb prebivalstva se dolgoročno najbolj izrazito kažejo na ekonomskem in socialnem področju. Ob podaljševanju življenjske dobe prebivalstva in sočasnem zmanjšanju rodnosti se razmerje med ekonomsko aktivnimi in vzdrževanimi prebivalci porušijo. Vse manj je prvih in vse več je vzdrževanih, kar povečuje finančno breme aktivnih ljudi. Spremembe na trgu delovne sile vplivajo na produktivnost, na gospodarsko rast, finančni trg in na javne finance. Zaradi sprememb na trgu delovne sile so dolgoročno lahko ogroženi sistemi, ki zagotavljajo socialno varstvo prebivalstva. Sistem naše javne pokojninske blagajne, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti in se financira iz prispevkov aktivnega prebivalstva ter delno iz proračuna, je bil vzpostavljen v času visoke gospodarske rasti, večje zaposlenosti in številčno močne aktivne populacije. Ob spremenjeni demografskih strukturi prebivalstva in ob vse večji brezposelnosti, so nujno potrebne spremembe na področju zaposlitve, upokojitve in pokojninskega sistema, kajti vse manjše število aktivnih ljudi dolgoročno ne bo moglo zagotoviti soliden življenjski standard za vse več starostnikov. Rešitev se kaže v čim daljši delovni dejavnosti zdravih, še sposobnih starejših ljudi.
Spremembe v strukturi prebivalstva vplivajo tudi na sistem zdravstvenega varstva. Daljša življenjska doba in posledično slabše zdravstveno stanje prebivalstva zahtevata vse več finančnih sredstev za zdravstveno in socialno oskrbo prebivalstva. Z naraščanjem števila starejših prebivalcev se bodo povečevale potrebe po zdravstveni oskrbi, negi, tuji pomoči in institucionalnem varstvu, kot obliki nadomeščanja ali dopolnjevanja funkcije doma ali lastne družine. Družbene tendence in tudi želja večine starostnikov je, da čim dlje bivajo v domačem okolju, v krogu svojih sorodnikov. Vendar pa so razširjene družine danes že redkost. Prevladujoča oblika današnjega družinskega bivanja je namreč dvogeneracijska, vedno več pa je tudi enodružinskih družin in individualnih gospodinjstev. Zaradi vse večjih stroškov povezanih s staranjem, bi v nastali situaciji morala družba s primernimi ukrepi omogočiti starostnikom, da čim dlje ostajajo v okrilju doma. Kljub obstoječim oblikam različnih družbeno organiziranih oblik pomoči starostnikom v domačem okolju, se nekateri, zaradi zdravstvenih in drugih okoliščin odločijo preživeti jesen življenja v institucionaliziranih ustanovah, kjer jim je omogočeno bivanje, organizirana prehrana, zdravstveno in drugo varstvo.
Tako bo v prihodnosti potrebno načrtovanje večjega števila domov za starejše in oskrbovanih stanovanj, po drugi strani pa bo treba starostnikom omogočiti čim bolj kakovostno preživljanje tretjega življenjskega obdobja. Preprečiti bo treba družbeno in socialno segregacijo te v prihodnosti vedno večje skupine ljudi, jih enakovredno vključevati v ekonomsko, družbeno, kulturno in politično življenje ter čim bolj krepiti medgeneracijske vezi. Družbena zavest o negativnem stereotipu starosti in staranja, ki je značilno za današnjo moderno družbo, bo morala nadomestiti zavest, da so starejši ljudje vir bogastva tako v smislu znanja, modrosti kot življenjskih izkušenj.
Glede na posledice demografskih sprememb v sodobnih družbah, ki bodo v prihodnosti še bolj spremenile razmerja v strukturi prebivalstva tako na lokalni, regionalni in globalni ravni, je potrebna čim bolj celovita obravnava in čimprejšnje konkretno ukrepanje na vseh nivojih družbenega dogajanja.