Dom starejših občanov
Domovi za starejše so oblika institucionalna varstva namenjena starejšim od 65 let in drugim osebam s težavami. Družba sicer nudi starostnikom, ki živijo v domačem okolju, različne oblike pomoči, kljub temu pa se nekateri zaradi starosti, bolezni, osebnih stisk in drugih razlogov, odločijo preživeti jesen življenja v domovih za ostarele.
Tradicija slovenskega domskega varstva je že stara, saj sega v 14. stoletje. Razvojno gledano je bil od ustanov, kot so »hiralnice,« »ubožnice« in »špitali,« kjer so starostniki čakali na svoj konec, pa do današnjih moderno in lepo zasnovanih domov, storjen velik korak. Današnji slovenski domovi za starejše omogočajo visoko kakovost storitev in visok bivalni standard. Najpomembnejše pa je, da današnji domovi, poleg celodnevnega osnovnega, socialnega in zdravstveno varstva, nudijo tudi možnosti, da varovanci preživijo svoj prosti čas aktivno in ustvarjalno ter se skušajo čim bolj upoštevati življenjske in vedenjske navade posameznikov.
Pri nas je večina domov za starejše v lasti države, v zadnjih letih pa niso redki tudi zasebni domovi, ki so od države pridobili koncesijo za opravljanje dejavnosti. Domovi za starejše so večinoma locirani v mirnejših, manj onesnaženih območjih, blizu urbanih središč. Večinoma zelene površine v okolici domov nudijo stanovalcem možnosti za sprehode in aktivno gibanje v naravi. Domovi so zasnovani tako, da so arhitektonsko prilagojeni potrebam starejše populacije. Slovenski domovi so odprtega tipa, zasnovani so kombinirano, in sicer tako, da je del namenjen starejšim z resnimi zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo redno zdravniško oskrbo, kontrolo in nego, v drugem, stanovanjskem delu pa prebivajo starejši, ki so relativno samostojni.
Velikost domov oz. njihova kapaciteta je različna. Lahko rečemo, da so manjše bivalne enote »prijaznejše« človeku, življenje v njih pa bolj pristno in domače, v primerjavi z velikimi domskimi institucijami, katerih videz spominja na bolnišnične zavode.
Poleg stanovanjskega dela imajo domovi tudi prostor za skupno preživljanje prostega časa, dnevni prostor, ambulanto, prostor za telesno vadbo, večina pa tudi knjižnico. V okviru doma so večinoma na voljo tudi različne storitvene dejavnosti (frizerski salon, pedikura, masaže, trgovina).
Prihod v dom za starejše občane je za nekatere velika prelomnica v življenju, saj zahteva veliko stopnjo prilagajanja tako dnevnemu ritmu, kakor tudi sostanovalcem. V primerjavi z več posteljnimi sobami, izbira enoposteljne sobe, za katero je večinoma treba doplačati, omogoča večjo stopnjo individualnost in zasebnosti. Možno je tudi bivanje v paru. V nekaterih domovih je možno sobo opremiti z lastnim pohištvom, kar pozitivno vpliva na hitrejše prilagajanje drugačnemu življenjskemu okolju.
V prostorih doma se dnevno izvaja varstvo, zdravljenje in zdravstvena rehabilitacija, zdravstvena nega ter specialistična zdravstvena dejavnost za starejše. To pa je le del dejavnosti. Večina domov nudi možnost aktivnega preživljanje prostega časa (ustvarjalne delavnice, ročna dela, izdelovanje različnih izdelkov, pevski zbor, izleti, pikniki). Različne kulturne prireditve, obiski zunanjih skupin, prostovoljci različnih starostnih skupin, ki vodijo različne dejavnosti pa omogočajo medgeneracijsko druženje in popestrijo domsko življenje. Redno so organizirana tudi praznovanja rojstnih dni stanovalcev. Zelo pomembna je tudi duhovna oskrba stanovalcev, zato so v večini domov redni tedenski obiski duhovnika, nekateri domovi pa imajo tudi kapelice, molitvene skupine in redne maše.
Druženje v domskem okolju omogoča sklepanje novih prijateljstev in skupno preživljanje lepih trenutkov. Vsekakor pa ni razloga, da bi se stanovalci počutili osamljene, kot se to pogosto dogaja starejšim, ki živijo v domačem okolju.
Življenje v domu je pestro in nudi veliko različnih novih izzivov. Sama kakovost bivanja je najbolj odvisna od organizacije življenja varovancev in medsebojnih odnosov, ki se razvijejo med varovanci in osebjem.
Do bivanja in storitev v domovih starejših so upravičeni državljani Republike Slovenije, ki imajo v Sloveniji stalno prebivališče ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno bivanje. Ob sprejemu v oskrbo se stanovalec skupaj z osebjem doma dogovori o obsegu, vrsti in posebnostih pri izvajanju varstvenih storitev.
Storitve oskrbe plačujejo stanovalci sami ali pa jim pri kritju stroškov pomagajo svojci ali občina. Cene oskrbe so oblikovane v skladu s predpisano metodologijo, sprejemajo pa jih pristojni organi upravljanja posameznih domov, ki morajo glede cen pridobiti tudi soglasje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Zasebni domovi so nekoliko dražji od državnih, predvsem zaradi investicijskih stroškov. Koncesijski zasebni domovi, ki so relativna novost, so bolj sodobno grajeni v primerjavi z državnimi, ki so bili zgrajeni že pred nekaj desetletji in jih samo občasno obnavljajo, bolj v smislu vzdrževanja, kot v smislu povečanja kakovosti in udobja bivanja. Dejstvo je tudi, da so enoposteljne sobe s kopalnico lažje dosegljive v zasebnih kot v državnih domovih.
Za sprejem v posamezni oskrbni dom starejših občanov je treba poslati prošnjo, ki je enotna za vse domove v Sloveniji. Dosegljiva je na spletni strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, v posameznem domu za starejše ali pri pristojnem centru za socialno delo. Prošnjo je mogoče neposredno vložiti tudi v elektronski obliki na spletišču Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.
Glede na celotno prebivalstvo živi v domovih za starejše relativno malo ljudi. Pa vendar bo v prihodnosti zaradi hitrega in stresnega tempa življenja aktivne generacije, ki ima vedno manj prostega časa, povpraševanje po tovrstnih bivalno-oskrbovalnih institucijah vedno večje.
Družbena tendenca in tudi želja večine starostnikov pa je, da čim dlje bivajo v domačem okolju in lokalni skupnosti, ki jo poznajo. Posodobljene oblike domske oskrbe starejših ljudi gredo v smeri razvoja manjših ustanov, ki bodo pokrivale potrebe zgolj neposrednega lokalnega okolja. Dom bo praviloma razdeljen na delno samostojne oskrbovalno-negovalne enote, imenovane gospodinjske skupine v katerih bi živelo od 8 do največ 12 oseb in bi imele družini podoben značaj.