Biološki vidik staranja
Staranje je del življenja, neizogiben proces telesnega in duševnega spreminjanja posameznika. Začne se z rojstvom in poteka skozi vse življenjsko obdobje. Nastop koledarske starosti se največkrat povezuje s 60 oz. 65 leti, sicer pa vsi poznamo stari rek, da je človek star toliko, kot se počuti. Biološki, socialni, subjektivni in vedenjski vidiki staranja posameznika se namreč vedno ne pokrivajo s koledarsko opredelitvijo starosti.
Z biomedicinskega stališča gre za proces staranja posameznih organov, skupine organov in celic, ki v poznejših letih vodi k upadu bioloških funkcij in se izražajo tudi v zunanji podobi posameznika. Nekateri ljudje se starajo hitreje, drugi spet počasneje, odvisno od genetske zasnove. Pomembno vlogo pri tem procesu pa ima tudi poklicna in fizična dejavnost posameznika.
Starostne spremembe se izražajo tako na telesnem kot na duševnem področju. Najbolj opazne so starostne spremembe na koži. Zaradi hitrejšega propadanja in počasnejšega obnavljanja celic postane koža tanjša, kar pripomore k nastanku gub. Povečana količina melanina, ki je neenakomerno razporejen po koži, povzroča starostne pege in lise na rokah in obrazu starostnika. Spremembe so vidne tudi na lasišču, ki običajno posivi, lasje so tanjši in, zaradi upadanja njihove rasti, tudi redkejši. Tudi plešavost, ki je značilna predvsem za moško populacijo, štejemo med znake staranja. Sicer pa je velikost in oblika pleše pogojena z dednimi faktorji, zato plešavost lahko nastane že v zrelih letih ali celo v mladosti.
Ena od zelo vidnih sprememb v starosti je tudi drža telesa in pa gibanje, ki je bolj togo, trdo in počasnejše. Na spremenjeno držo telesa vpliva za starost značilen proces sesedanja hrustanca v hrbtenici. Posledica nagnjenega položaja hrbtenice in ukrivljenosti kolen je otrdelost organizma in oteženo gibanje. Spremembe v gibanju so povezane tudi z upadom hitrosti mišičnega reagiranja in z oslabitvijo kit starostnika, ki težko prenašajo obremenitve. Na splošno hitrost fizičnega reagiranja in fizična moč z leti najhitreje upadata. Podaljšujejo se tudi reakcijski časi, ki minejo med dražljajem in reakcijo, npr. gibom ali besednim odgovorom. Tudi računanje, branje in reševanje miselnih problemov ter osvežitev spomina pri starih ljudeh poteka počasneje. Zelo hitro izgubljajo tudi motorične sposobnosti (npr. sposobnosti za drobne ročne gibe). Z leti postanejo šibkejše tudi kosti in zato bolj občutljive na fizične obremenitve in udarce. Nevarnost zlomov in nalomov kosti je v starosti zato mnogo večja, kot v zreli dobi.
Starajo se tudi senzorni organi. Prizadetost vida se v najslabšem primeru lahko konča tudi s slepoto. Dejansko pa skoraj vsi starejši ljudje zaradi daljnovidnosti potrebujejo očala. S starostjo se povečuje tudi občutljivost na luči, ki starostnike bolj zaslepijo, težave pa se pojavljajo tudi v zaznavanju barv. Star človek težje razlikuje modro in zeleno barvo kot rdečo in rumeno.
Tipičen simptom starosti je tudi prizadet sluh, posledica tega pa večinoma naglušnost in zmanjšanje občutljivosti, zlasti za visoke tone. Z leti pa upada tudi občutljivost za okus, predvsem za slano in sladko zato potrebujejo starejši ljudje več dišav in začimb. Šibkejši okus zmanjša poželenje po hrani in uživanje pri jedi, kar pripomore k starostnemu hujšanju. Oslabijo tudi drugi čuti, celo čut za bolečino.
Manj so vidne spremembe na notranjih organih. S starostjo slabi srčna mišica, pogoste so bolezni srca in ožilja. Posledica prizadetega ožilja je povišan krvni tlak in arterioskleroza. Ker se s starostjo zmanjšuje število vdihov v minuti, se zmanjšuje količina absorbiranega kisika v krvi, kar povzroča mnoge zdravstvene težave. Veča se tudi možnost pljučnih bolezni.
Večina psiholoških študij dokazuje, da s starostjo upadajo tudi umske sposobnosti, predvsem inteligenca. Prizadet je neposreden spomin, govorimo o starostni demenci. Poleg fizičnih težav so pri starostnikih pogosto prisotne duševne težave kot apatija, depresija itd.