Prstni odtis – ključ doma

Identifikacija oseb ter dokazovanje identitete sta dolga leta temeljili na tem, da si pokazal določen dokument, na primer osebno izkaznico ali potni list. V zadnjih dveh desetletjih se je v ta namen uveljavilo tudi poznavanje določene šifre ali PIN kode. Vendar pa je dokumente možno ponarediti, šifro ali kodo pa se v času sodobne tehnologije tudi enostavno izbrska ter ukrade. Ravno zato prihajajo tako pri dokazovanju identitete kot pri varovanju zadnja leta v ospredje biometrične metode, ki so izredno precizne ter jih je skorajda nemogoče ponarediti.

Na biometrične metode identifikacije oseb smo zadnje čase nekoliko bolj pozorni zlasti zaradi povečane nevarnosti terorizma ter dejstva, da jih bo večina modernih držav slej kot prej vključila v svoje potne liste. Četudi se uporabljajo že dolga stoletja, se običajni državljani do nedavnega z njimi nismo srečevali – prstni odtisi so bili za nas zgolj nekaj, s čimer se srečujejo kriminalisti, »branje« roženice ter glasovna identifikacija osebe pa sta nam bili znani zgolj iz znanstveno-fantastičnih filmov. Vendar pa biometrija še zdaleč ne spada v prihodnost in ravno tako ni namenjena zgolj različnim profesionalcem, temveč je izjemno uporabna tudi v vsakdanjem življenju.

V modernem svetu je zanesljivo varovanje izjemnega pomena, zato se biometrija že uporablja pri zaščiti računalnikov, mobilnih telefonov ter internetnih storitev, poneverb pri finančnih transakcijah, dostopu do poslovnih prostorov, vojaških in drugih področij z omejenim vstopom (na primer letališč), vse bolj pa postaja tudi del dokazovanja identitete povsem navadnih državljanov.

Kaj je biometrija?

Moderna biometrija temelji na statističnih in matematičnih metodah, ki odkrivajo biološke lastnosti posameznika. Pravzaprav izhaja njeno ime iz grških besed »bio« (življenje) ter »metrik« (meriti). In če vemo, da si na svetu niti dva človeka nista enaka (razen identičnih dvojčkov, vendar so tudi pri njih odstopanja), potem je razumljivo, da je izjemno pripravna znanost tako za določanje identitete kot za varovanje.

Uporablja se jo tako za identifikacijo kot verifikacijo. Pri identifikaciji se »odvzame« določena telesna lastnost, na primer prstni odtis, ki se nato primerja s podatki o tej lastnosti v vnaprej ustvarjeni bazi podatkov. Seveda zahteva ta metoda veliko časa, saj je primerjanje podatkov dolgotrajen postopek. Pri verifikaciji pa se zgolj ugotavlja, ali je neka oseba res tista, za katero se izdaja. Trenutno pridobljene podatke o njej se primerja s tistimi, ki smo jih o njej pridobili poprej – tako vam bodo v prihodnosti na letališču naredili »sken« prstnega odtisa ter ga primerjali s tistim, ki ga vsebuje čip v potnem listu.

Biometrične naprave delujejo s pomočjo čitalca fizičnih lastnosti človeka: ta lahko »prebere« prstni odtis, fizionomijo obraza, barvo glasu ali podobno. Čitalec s pomočjo programske opreme te informacije spremeni v digitalno obliko, se osredotoči na specifično določene točke vsebine, s pomočjo algoritma določi njihovo vrednost, ter jih primerja z drugimi podatki, ki jih že vsebuje.

Biometrija se deli na dve veji: ena temelji na fizičnih lastnostih telesa (na primer prstni odtis ali DNK), druga pa na njegovem izražanju (na primer računalniška analiza pisave ali prepoznavanje govora).

Začelo se je pred daljnimi stoletji…

Prvi biometrični postopki so se že v 14. stoletju uveljavili na Kitajskem. Pravzaprav gre za danes nekoliko smešen postopek, ki pa je dobro služil svojemu namenu, torej identifikaciji. Kitajci so namreč s pomočjo črnila naredili odtise dlani in stopal svojih otrok, da so med seboj lahko ločevali novorojenčke, pa tudi tiste malčke, ki še niso znali govoriti. V Evropi pa je antropolog Alphonse Bertillon okoli leta 1890 uveljavil metodo identifikacije, ki je temeljila na natančnih meritvah dolžine delov telesa ter razmakov med njimi, ki jo je uporabljala predvsem policija. Njegova metoda sicer ni zagotavljala velike natančnosti in je povzročila marsikatero krivico, vendar pa je bila v uporabi vse do takrat, ko je Richard Edward Henry s Scoltand Yard-a pričel z identifikacijo na osnovi prstnih odtisov (s čimer se je vrnil h kitajskemu principu odtisov dlani in prstov).

V zadnjih treh desetletjih se je biometrija s prstnih odtisov razširila na več kot deset metod, ki se ves čas razvijajo tako po natančnosti kot številu informacij, ki jih upoštevajo. Strojna ter programska oprema, ki sta za biometrijo potrebni, sta postali tako enostavni in tako cenovno dostopni, da nista primerni več zgolj za vojaške ter državne institucije, temveč jih uporabljajo tako velika kot majhna podjetja, vse več pa tudi posamezniki.

Biometrija v poslovnem svetu

Tovarne in podjetja, ki želijo dobro varnost in hkrati tudi nadzor nad zaposlenimi, za svoje potrebe že dolgo ne uporabljajo več le varnostnih ključavnic, ki se odpirajo s PIN kodo ali magnetno kartico. Identitete zaposleni namreč nič več ne dokazujejo s posestjo kartice ali drugega dokumenta, ki je lahko prenosljiv z osebe na osebo, temveč z lastnim telesom.

Pogosto se za dostop uporablja skeniranje roženice oziroma obarvanega dela očesa, v katerem se za identifikacijo določi preko 200 različnih točk. »Branje« roženice se opravi s klasično video kamero, oseba pa je lahko med identifikacijo od nje odmaknjena tudi do 60 centimetrov, torej ni potrebno poseganje v njen »osebni pristor«. Postopek je v uporabi od leta 1994, čeprav se je ideja zanj porodila že precej prej in smo je tako vajeni že iz starih filmov o Jamesu Bondu. Pa še namig za tiste, ki verjamejo trikom iz filmov: sistema za identifikacijo ni možno prevarati z umetnim očesom ali lečo, saj se mora oko pri skeniranju roženice tudi primerno odzvati na svetlobo z razširitvijo zenice.

Poleg skeniranja roženice se kot »ključ« za dostop v različne varovane prostore v poslovnem svetu seveda uporablja tudi glasovna prepoznava ter prepoznava s pomočjo prstnega odtisa.

Biometrija za domačo uporabo

Za »domače potrebe« fizičnih oseb je najbolj uporaben od vseh biometričnih postopkov prav analiza prstnega odtisa. Dandanes lahko za nekaj sto evrov kupite za svojo hišo ključavnico na prstni odtis, ki vam bo zagotovila varen dom, pa še ključev se boste za vedno znebili. S pomočjo skenerja v ključavnico enostavno shranite svoj prstni odtis, ki se zabeleži kot računalniški algoritem, ter ob vsakem odklepanju vrat nato na isti skener le položite svoj prst.

Ključavnice na prstni odtis so torej enostavne in praktične. Omogočajo vam, da shranite prstne odtise več oseb, torej vseh tistih, ki bodo vhod uporabljali, nastavitve pa lahko poljubno spreminjate ter tako dodate odtis nove osebe ali kakšnega odstranite. Odločite se lahko za odtis katerega koli prsta, kar je še dodatno praktično: če imate na primer kazalec porezan in zato zavit v obliž, lahko vrata odprete s pomočjo odtisa drugega prsta, ki ste ga ravno tako shranili v spomin.

Optični ali silikonski čitalci, ki se jih uporablja za branje odtisa, merijo le nekaj kvadratnih centimetrov, zato so komaj opazen del vaših vrat oziroma kljuke. Prebrani podatki so obdelani hitro, v manj kot petih sekundah. In tudi tu se lahko izognete goljufijam ter »ponarejenim« odtisom – naprednejši čitalci za dodatno varnost preverijo tudi pretok krvi pod kožo.

Biometrija je torej izredno praktična za vsakega navadnega smrtnika. Ker je možnost, da bi imel nekdo enak prstni odtis kot vi zgolj 1 proti 64 bilijonom, bo vaša hiša s ključavnico na prstni odtis izredno varna. Nihče vam namreč ne bo mogel ukrasti ključev in nepovabljen vstopiti. Prav tako bo vaš prst tisti »ključ«, ki odpira tako hišo kot garažo in pisarno, zato bo velik šop ključev, med katerimi iščete pravega, popolnoma nepotreben. In tudi vašemu otroku ne bo potrebno nositi ključa na vrvici okoli vratu ter skrbeti, da ga bo morda izgubil ali pozabil, in ob prihodu iz šole ne bo mogel vstopiti v stanovanje.