Mesta so prostor, kjer živi več kot polovica vsega prebivalstva

Danes v mestih živi več kot polovica svetovne populacije. Ocenjujejo, da se v mesta na dan priseli 193.107 ljudi, ali natančneje 2 človeka na sekundo. Na svetu je kar 19 mest z več kot 10 milijonov prebivalcev, 22 mest ima med 5 do 10 milijonov prebivalcev, 370 mest ima 1 do 5 milijonov in 433 mest ima okrog pol milijona prebivalcev. Vendar pa obstajajo bistvene razlike v deležu urbanega prebivalstva v deželah v razvoju in v razvitih delih sveta. V slednjih se je večina procesa intenzivne urbanizacije že odvila. Avstralija, Nova Zelandija, Severna Amerika in Evropa so danes najbolj urbanizirani deli sveta, kjer deleži urbanega prebivalstva dosegajo 75 do 80 %, in bodo do leta 2050 dosegle čez 90 %, v Evropi pa 84 % delež urbanega prebivalstva. Številna mesta razvitega sveta beležijo nizke stopnje rasti in tudi upadanje urbanega prebivalstva, še zlasti v državah Ruske federacije, Ukrajini, Japonski in Koreji. Tudi med samimi državami v razvoju so že opazne razlike v stopnji urbanizacije. Posebnost je Latinska Amerika, kje nekatere države dosegajo 85 do 90 % stopnjo urbaniziranosti, medtem ko je v afriških in azijskih državah le tretjina celotnega prebivalstva urbana (oz. 35 do 45 %).

Največja dinamika urbanizacije je danes prisotna v deželah v razvoju. Z rastočo urbanizacijo se težišče problemov globalne revščine seli v mesta in urbana naselja, ki se v skrajni obliki odražajo v širjenju ilegalnih, divjih naseljih, revnih četrti in slumov, zlasti v mestih Afrike, Azije in Latinske Amerike, toda tudi v mestih bogatih držav. Danes se mesta in naselja povsod po svetu še vedno razvijajo neenakomerno in z vidika posameznih skupin prebivalcev, diskriminatorno. Urbanizacija revščine je danes pereč razvojni problem celotnega urbaniziranega sveta.

Tokio - 12,79 milijona prebivalcev

Države Evropske unije so z 80 % deležem urbanega prebivalstva najbolj urbaniziran del sveta. Temeljna značilnost Evrope je, da nima velikega števila metropol in da ima relativno veliko število srednjih in majhnih mest. Le nekaj več kot 500 mest ima več kot 100.000 prebivalcev. V tem je bistvena razlika v problemih urbanizacije med Evropo in drugimi kontinenti. Tu se je tudi večina procesa intenzivne urbanizacije končala, zato v prihodnosti ni pričakovati večjih rasti mest. Številna mesta zaznavajo upočasnjeno rast in celo upadanje števila svojih prebivalcev.

Tudi Slovenija kot del urbanega dela sveta sodi med visoko urbanizirane dežele, ki ima zaradi naravnih danosti in zgodovinskih razlogov specifičen poselitveni vzorec. Zanj so značilni veliko število majhnih naselij in nadpovprečna stopnja suburbaniziranosti. Na 20.273 km2 velikem ozemlju Slovenije se nahaja kar 6.028 naselij, od tega 156 mest in mestnih naselij. Največje mesto je Ljubljana (275.000 prebivalcev), takoj nato ji sledi Maribor (dobrih 100.000 prebivalcev).

Konec decembra 2008 je bilo v Sloveniji 6.028 naselij. Povprečno naselje je imelo nekaj več kot 337 prebivalcev. Skoraj polovica (49,2 %) vseh naselij je imela manj kot 100 prebivalcev in ti so skupaj predstavljali 6,7 % vsega prebivalstva Slovenije. Posebnost slovenskih mest in naselij je tudi, da so prostorsko prepletena s podeželskim prostorom, kar štejemo za pomemben vidik kakovosti življenja v njih.

Vsak četrti prebivalec Slovenije pa je živel v enem od sedmih naselij z več kot 20.000 prebivalci (Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Velenje, Koper in Novo mesto). Med sedmimi največjimi naselji se je v drugem polletju 2008 povečalo le število prebivalcev Ljubljane in Maribora.

Ljubljana - 275.000 prebivalcev

Le dobrih 5 % slovenskih naselij obsega več kot 10 km2. Podatki o površini naselij, prevzeti iz Registra prostorskih enot po stanju 1. 1. 2009, so pokazali, da slovenska naselja obsegajo večinoma manj kot 5 km2 površine (takih naselij je bilo več kot štiri petine). Naselij, katerih površina je znašala okoli 10 km2 ali več, je bilo dobrih 5 %. Naselij, ki so obsegala 50 km2 ali več, pa je bilo med 6.028 naselji le 11. Največje slovensko naselje po površini je bila Ljubljana, sledila so ji Snežnik, Trenta, Krnica, Stara Fužina, Kamniška Bistrica, Mojstrana, Ukanc, Nemški Rovt, Kokra in Podstenice. Najmanjša naselja po površini so bila naselja Zidani Most, Sveta Ana pri Ložu in Razbore v k. o. Poljane – del, ki so obsegala le 0,05 km2 ali manj. Najmanjše med njimi je bilo naselje Razbore v k. o. Poljane – del, ki je bilo približno šestkrat manjše kot drugo najmanjše naselje, Sveta Ana pri Ložu.

V začetku leta 2009 je bilo kar 60 slovenskih naselij brez prebivalcev. Največ teh naselij je bilo na območju občine Kočevje. Približno 5 % vseh naselij je imelo 10 prebivalcev ali manj, nekaj manj kot 30 % vseh naselij pa je imelo 50 ali manj prebivalcev. Več kot 5.000 prebivalcev je imelo 39 naselij. Daleč največ prebivalcev je imelo naselje Ljubljana. Število prebivalcev v Ljubljani se je od leta 2007 do leta 2008 še povečalo, in sicer za 3 %. Naselju Ljubljana so po številu prebivalcev sledila naselja Maribor, Celje, Kranj in Velenje. V primerjavi z Ljubljano je imel Maribor trikrat manj prebivalcev, Celje in Kranj sedemkrat manj, Velenje pa že desetkrat manj.

Povprečna starost prebivalcev v slovenskih mestnih (40,0 let) in nemestinih naseljih (39,5 let) je skoraj enaka, vendar je indeks staranja v mestnih naseljih (103,4) višji od nacionalnega povprečja (96,5).

70 % prebivalcev Slovenije z višjo ali visoko izobrazbo živi v mestnih naseljih, od teh je 68,8 % žensk in 71,2 % moških.

Razlika v odločitvi za šolanje med mestnimi in nemestnimi naselji ni velika, saj iz mestnih naselij prihaja 56 % vseh študentov in 50 % vseh dijakov.

Glede na povprečno velikost gospodinjstev v mestnih naseljih (2,7 člana) in nemestnih naseljih (2,8 člana) lahko sklepamo, da razlika v življenjskem slogu ni izrazita.

Mesta in mestna naselja predstavljajo zaposlitvena središča. Večina delovnih mest je v 500 slovenskih naseljih, v katerih dela kar 94 % vseh zaposlenih prebivalcev. Takšna razporeditev delovnih mest je vzrok za visoko stopnjo vsakodnevnih delovnih migracij v Sloveniji, saj kar 60 % zaposlenih vsakodnevno hodi na delo v drugo naselje.

Posledice urbanega razvoja v Sloveniji na videz niso tako dramatične kot v številnih delih sveta, vendar se ne glede na to naša mesta soočajo z enakimi izzivi prihodnosti.

Močne vsakodnevne delovne in druge migracije, ki povzročajo gost promet z osebnimi avtomobili in visoke obremenitve okolja so značilne zlasti za širša mestna območja. Tu je zaradi racionalizacije prometnih tokov, smotrnega razmeščanja delovnih mest, stanovanj, storitvenih in proizvodnih dejavnosti na širših mestnih območjih, ki običajno obsegajo več lokalnih skupnosti, nujno tvorno medobčinsko sodelovanje - le tako bo mogoče dosegati usklajen razvoj širših mestnih območij in zmanjšati prometne tokove, kot ene od glavnih krivcev onesnaževanja. To še posebej velja za mesta Ljubljana, Maribor, Koper, Celje in Novo Gorico.)

Vpliv mest na okolje je izredno velik

Bistveno vlogo pri celovitem, integralnem urbanem razvoju v Sloveniji imajo občinski prostorski akti. Večina občin v Sloveniji trenutno pripravlja nove občinske prostorske načrte (OPN-ji), s katerimi postavljajo temelje prihodnjega razvoja mest in naselij, glede na razvojne potrebe in varstvene zahteve sedanjega časa.

Mesta imajo ključno vlogo pri prilagajanju na podnebne spremembe. Podnebne spremembe bodo imele dolgoročni vpliv, ne zgolj v smislu oskrbe z vodo, hrano, energijo in drugimi dobrinami, temveč tudi v smislu izgledov za prihodnji razvoj, kakovosti življenja v mestih ter varnosti. Tako o trajnostnem prostorskem razvoju in planiranju danes ne moremo govoriti drugače kot le v povezavi s prilagajanjem na podnebne spremembe. Pri tem prostorsko planiranje nastopa kot orodje za usklajevanje politik, doseganje sinergij na določenem območju in s tem trajnostnega gospodarskega razvoja. Trajnostni razvoj v mestih je pogojen s spremembami, ki jih prinašajo podnebne spremembe.

Mesta so velik generator negativnih vplivov na okolje (izpusti iz prometa in zgradb). V mestnih območjih predstavljajo 40 % izpustov CO2 objekti, zlasti zaradi izgub na račun slabo izoliranih stavb), medtem ko mestni promet pomeni 40 % vseh izpustov CO2, ki jih ustvari promet.

Mesta so tudi zaradi gostote prebivalstva zelo ranljiva za podnebne spremembe: poplave, vročinski udari, pomanjkanje vode, saj prizadenejo več ljudi hkrati.

Za prilagoditev podnebnim spremembam je potreben spremenjen pristop do načrtovanja dejavnosti v prostoru in oblikovanja in projektiranja objektov in odprtega prostora, da se bodo lahko zagotovili kakovostni pogoji za življenje in delo v spremenjenih razmerah. Pri tem imajo prostorsko načrtovanje, pa tudi projektiranje, arhitektura in gradbeništvo veliko vlogo pri ublažitvi podnebnih sprememb in pri prilagajanju nanje:

• s takim razporejanjem dejavnosti v prostor, ki ne sproža dodatnih potreb po dodatnih migracijah in prometu;
• trajnostno načrtovanje prometa z upoštevanjem možnosti za organizacijo javnega potniškega prometa in drugih oblik prometa pri razvoju naselij;
• z razvojem kompaktnih, funkcionalno učinkovitih mest in preprečevanjem nepotrebne porabe prostora;
• posodobitev infrastrukturne mreže in večja energetska učinkovitost tako pri porabi energije kot pri izkoristkih, kar je povezano tudi z razporejanjem dejavnosti v prostoru, prometom in dostopnostjo in načrtovanjem stavb;
• pri graditvi objektov z uporabo energetsko varčnih oblik gradnje, treba je tudi prilagoditi projektiranje objektov, da bodo udobni in energetsko učinkoviti tudi v bolj ekstremnih vremenskih vzorcih z minimalnim ekološkim odtisom;
• z uporabo dovolj velikih in povezanih zelenih sistemov, ki blažijo vplive podnebnih sprememb: pri načrtovanju in projektiranju mest mora biti doseženo primerno ravnotežje med grajenimi površinami in zelenimi površinami, kar je v pomoč pri obvladovanju temperatur v urbanih območjih, pri zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in zagotavljanju biotske raznovrstnosti, pri kroženju vode ter zmanjšanju nevarnosti poplav in njihovih posledic:
• za zmanjševanja onesnaženosti mest in izboljšanje kakovosti življenja prebivalcev je pri načrtovanju mest in naselij potrebno širiti centralne peš površine in kjer se le da, razvijati kolesarsko mestno omrežje ter razvoj javnega potniškega prometa, ter ravno tako preprečevati spreminjanje za mesto pomembnih zelenih površin v površine za parkiranje vozil:
• pri urbanističnem načrtovanju, arhitekturnih rešitvah in izboru gradbenih materialov se upošteva energetsko varčnost in zmanjševanje rabe energije. Smotrno rabo energije se zagotavlja z ustreznim načrtovanjem novih objektov in območij s sanacijo obstoječih stavb in s takimi odmiki med stavbami, ki omogočajo ustrezno osončenost glede na letne čase in zmanjševanje potreb po umetnem hlajenju, z zmerno gostoto novih stanovanjskih sosesk, z energetsko sanacijo stavb v okviru prenove mest in drugih naselij ali njihovih posameznih delov.