Novice - Načrtovanje

novica

Z izgubo dediščine izgubljamo del svoje identitete

Objavljeno dne 02.06.2010

Z izgubo dediščine izgubljamo del svoje identitete. »To je tako, kot bi zanemarjali pesništvo, slikarstvo. Le v glavah ljudi je drugače, saj se v šolah ni prav veliko govorilo o pomenu stavbarske dediščine,« je v enem od intervjujev dejala dr. Živa Deu. Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) je tista ustanova, kjer si še posebej prizadevajo, da bi ohranili čim več kulturne dediščine. Z direktorico zavoda, dr. Jelko Pirkovič smo se pogovarjali o tem, kako Zavod svoje poslanstvo uresničuje v praksi, katere so njegove največje zasluge, o vlogi Zavoda pri odobravanju dovoljenj za prenovo idr.

Pomen zavoda pri ohranjanju kulturne dediščine

Po zakonu so lastniki sami dolžni ohranjati dediščino oziroma spomenike. Zavod za varstvo kulturne dediščine jim pri tem pomaga, tako da dediščino identificira, vrednoti in usmerja posege in druga ravnanja v zvezi z dediščino. Sodeluje tudi pri urejanju prostora s pripravo aktov in v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj. S kulturno varstvenimi pogoji in soglasji usmerja posege v prostor tako, da omogočajo ohranjanje dediščine v korist ljudem in s tem večjo kakovost življenja. Če se ena stavba v kraju spremeni, se to še ne pozna, če pa se spremeni več zgradb v ulici, zgubi le ta svoj prvotni šarm in vse stavbe izgubijo na vrednosti. Prijetno okolje koristi vsem.

Maistrova rojstna hiša
Rojstna hiša generala Rudolfa Maistra v Kamniku

Pomemben del dejavnosti Zavoda za varstvo kulturne dediščine je svetovanje lastnikom in drugim osebam, ki jih zanimata dediščina in njeno varstvo. »V vsakodnevnih stikih z ljudmi ugotavljamo, da so rezultati naših prizadevanj boljši, če ljudem nudimo strokovna pojasnila, pomoč pri pripravi posegov in neformalnih smernic, kot pa da svoje delovanje omejimo na izdajanje upravnih odločb, za kar imamo javno pooblastilo,« je povedala dr. Jelka Pirkovič. »Opažamo, da se ljudje vse več obračajo na naše strokovnjake v sedmih območnih enotah (Celje, Kranj, Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Novo mesto in Piran)« je še dodala. Nekaj območnih enot ima tudi izpostave (na primer v Škofji Loki in Krškem) in ljudje so se navadili, da lahko na določen dan v tednu tja pridejo po informacije.

Da bi posameznike seznanili, kaj je pri varovanju dediščine še posebej pomembno, ZVKDS sodeluje s šolami, na raznih predstavitvah, izdaja publikacije, prireja dogodke, posebej prepoznavni so vsakoletni Dnevi evropske dediščine. Mejo med opuščanjem rabe in dopuščanjem propada ter obnovo in pretirano uporabo, ni vedno lahko določiti. Kakšna pa sploh je vloga Zavoda pri odobravanju dovoljenj za prenovo?

Zavod ima javno pooblastilo, da izdaja kulturnovarstvena soglasja za posege v kulturno dediščino in kulturne spomenike, torej tudi za prenovo. Če ima stavba status kulturnega spomenika ali če je kot kulturna dediščina varovana v prostorskem aktu, je za vsak poseg vanjo potrebno kulturno varstveno soglasje. Izda ga pristojna območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Podatke o tem, ali je za poseg potrebno gradbeno dovoljenje oziroma kulturnovarstveno soglasje, dobijo lastniki na pristojni upravni enoti. Kako?

Lastnik (ali pooblaščeni projektant, ki lastniku pripravlja projektno dokumentacijo) najprej vloži vlogo za kulturnovarstvene pogoje. Zraven mora priložiti idejni projekt. Če pa gre za manjša dela, za katera ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, pa je treba dodati skico in opis načrtovanih del. Strokovnjaki ZVKDS si potem ogledajo razmere na terenu, lastniku svetujejo in izdajo kulturno varstvene pogoje. Na podlagi teh investitor pripravi projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja ali idejno zasnovo. Območna enota s kulturno varstvenim soglasjem potrdi, da je dokumentacija pripravljena v skladu s kulturno varstvenimi pogoji.

Dosežki in izzivi Zavoda za varstvo kulturne dediščine

Dr. Jelka Pirkovič je še posebej ponosna na register nepremičninske dediščine, ki so ga uspeli postaviti skupaj z Ministrstvom za kulturo. Vanj je vpisanih kar 30.000 enot. V njem lahko vsak dobi osnovne podatke o vseh zvrsteh dediščine. Pomemben dosežek so tudi standardi varovanja arheološke dediščine, ki so nastali sočasno s pridobitvijo projekta velike infrastrukture avtocest v državi. »Teh ni bilo lahko postaviti, saj je to investitorjem v breme,« je povedala dr. Jelka Pirkovič. Dodala je še, da imajo na zavodu dobro razvit način varovanja dediščine skozi državne in občinske prostorske akte. To so orodja, ki omogočajo, da se dediščina vključi v prostorske akte in da se z njimi določi pravni režim, na osnovi katerega je lažje preventivno ukrepati.

Največji izziv, s katerim se srečujejo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, je v zaostrenih gospodarskih razmerah zagotoviti delovanje državne javne službe na takšni kakovostni ravni, da koristi vsem državljanom, še posebej lastnikom dediščine. Prizadevajo si, da bi prikazali, da je varovanje dediščine v javno korist, da to ni nepotreben strošek, ki bremeni državo kot ustanovitelja zavoda in posege investitorjev v dediščino. To poslanstvo pa lahko uresničujejo samo s podporo javnosti, ki ji je ohranjena dediščina namenjena.

Ne povezujejo se samo s projektanti, ki zastopajo investitorje vseh vrst, ampak tudi z državnimi organi in predvsem občinami, saj odločitve na lokalni ravni največkrat najbolj neposredno vplivajo na stanje in razvojne možnosti dediščine. Zavod za varstvo kulturne dediščine ne predstavlja samo institucije, katere poslanstvo je ukvarjanje z dediščino, ampak tudi skupnost strokovnjakov najrazličnejših profilov in znanj. Druži jih prepričanje, da so dediščinske vrednote danes vse bolj pomembne, ker dajejo smisel našemu vsakdanjemu okolju. Zato se je vredno potruditi, da jih predstavimo javnosti in jih ohranjamo za sedanjost in prihodnost.

Urša Černivec

Vir: SLONEP
Dodaj v:
  • RSS Novice
PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog
Prijavite se na
brezplačne E-novice

Anketa

Moja hiša potrebuje