Novice - Načrtovanje

novica

Pogovor z dr. Živo Deu o skrbi za arhitekturno dediščino na slovenskem

Objavljeno dne 03.03.2010

Prof. dr. Živa Deu je izredna predavateljica na Fakulteti za arhitekturo, avtorica petih knjig in več kot 400 člankov s področja arhitekture, ki so našli pot do strokovnih in poljubnih bralcev. Je vneta zagovornica ohranjanja arhitekturne dediščine, ki ji danes posvečamo premalo pozornosti. V svojih knjigah Obnova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju, Podeželske hiše, Arhitektura domov znanih Slovencev, Arhitektura Hlebanjeve domačije in Identiteta hiš na Koroškem skuša našo arhitekturno dediščino predstaviti širši javnosti in pomagati vsem, ki se lotijo obnove starih objektov. Dr. Janez Bogataj je o knjigi Stavbarstvo slovenskega podeželja zapisal, da ta monografija pomembno prispeva k prihodnjem sijaju različnosti biserov v našem prostoru. V knjigi Identiteta hiš na Koroškem lahko preberemo, da se profesorica Živa Deu bori z mlini na veter vseh sort, a ti mlini so vse manj zmogljivi. Z dr. Živo Deu smo se pogovarjali o njenem delovanju na področju obnavljanja arhitekturne dediščine.

Kako in zakaj ste se odločili napisati omenjene knjige?

Arhitekti neprestano opazujemo prostor. Po desetletnem delu v projektivnem biroju sem svojo delovno pot nadaljevala na Zavodu za družbeno planiranje in naprej na Ministrstvu za okolje in prostor. Tam so me zadolžili, da pripravim strokovne podlage za oblikovanje stavbnega reda za slovensko podeželje. Predlagali so mi, naj se povežem s strokovnjaki iz različnih fakultet (etnologi, gradbeniki, zgodovinarji), da bi skupaj analizirali lepote slovenskega stavbarstva. Takrat sem prečesala celo Slovenijo in odkrivala naše manj znane in opazne arhitekturne bisere. Ne, nisem mogla dopustiti, da bi jih preprosto vzel v roke duh časa. Za večno bodo živeli v mojih knjigah. Upam in želim, da bodo našim zanamcem v ponos. Tistim, ki nihajo med tem ali bi obnovili hišo ali bi jo preprosto podrli, pa v spodbudo.

Ko sem preučevala našo arhitekturno dediščino, sem opazila, da so manjša naselja zapostavljena. Večina dobrih arhitektov je bila namreč usmerjena v novogradnje v mestnih jedrih. Podeželje zanje ni bilo dovolj zanimivo. Tam so namesto dobrih arhitektov obnavljali hiše po svoje kar gradbeni tehniki ali celo posamezniki sami, ki so se o tem mimogrede posvetovali s sosedi. Zaslutila sem, da so si ljudje pri obnovi hiš po svoje prikrojili zakonodajo. Nadzora glede izvajanja obnove hiš ni bilo. Zdelo se mi je, da lahko naredim za ohranitev naše dediščine največ s tem, da izobrazim lastnike nepremičnin. Njim se pogosto zdi lažje porušiti staro domačijo, kot da bi jo obnovili. Zanje sem pripravila vrsto skic in nasvetov, kako lahko obnovijo svojo staro hišo, da bo ta izvirna zapuščina tudi za zanamce. Velik del naše kulturne dediščine na področju stavbarstva se namreč hitro izgublja. S tem izgubljamo del svoje identitete. To je tako, kot bi zanemarjali pesništvo, slikarstvo,… Le v glavah ljudi je drugače, saj se v šolah ni prav veliko govorilo o pomenu stavbarske dediščine.

Kakšni so bili odzivi na vaše knjige?

Moje knjige niso znane širokemu krogu bralcev; morda so premalo promovirane. Kdo bi vedel? Marsikdo mi pove, da bi povsem drugače prenovil stavbo, če bi mu moje knjige prišle prej v roke. Toda vsaka rešena stavba šteje, kljub dejstvu, da degradacija stavbarstva še vedno obstaja. Kulturne krajine izgubljajo na prepoznavnosti in to me boli, saj gre za veliko izgubo. V knjigah podrobno razlagam, kako prenoviti obstoječo stavbo, da se ohrani njena stara duša in da bo njena notranjost podrejena sodobnemu načinu dela in življenja.

Kdaj ste se začeli zanimati za stavbno dediščino slovenskega podeželja in kako ste svoj interes razvijali?

Še kot študentka sem sodelovala leto in več pri obnovi potresno prizadetega Posočja. Dovršenost in popolnost bovških, tolminskih in trentarskih hiš, ki sem jo tedaj podrobno spoznala, hiš, ki z elementi prekašajo marsikatero za risalno mizo načrtovano arhitekturo, me je sprva presenetila in nato raziskovalno pritegnila. Znanje se je gradilo, z njim pa tudi spoznanja o vrednosti te arhitekture. Poglobljen študij pa se je začel z vključitvijo v delovno skupino in že omenjeno pripravo strokovnih podlag za izdelavo prostorskega reda za slovensko podeželje na Ministrstvu za okolje in prostor. Nosilec pomembnega sklopa raziskovalnega dela je bil prof. dr. Peter Fister, ki je tedaj postal tudi moj mentor pri nadaljevanju študija. Pri podiplomskem študiju so mi zelo pomagale izkušnje iz prakse, ki pa je bila tedaj že kar bogata.

Kje ste delovali in kako ste pridobivali znanja, da ste postali strokovnjakinja za prenovo starih stavb?

Delo z ljubeznijo in z dušo slej ko prej obrodi sadove. Znanja neprestano pridobivam in še vedno odkrivam podrobnosti v oblikovanju arhitekture slovenskega prostora. Pregledala sem tudi veliko zgodovinskih virov, ki so bili na voljo. Spoznala sem, da je naš urejeni prostor rezultat jasno izoblikovanih predpisov.

Kaj vse vam je že uspelo z vašim delovanjem spremeniti, izboljšati?

Zelo rada sodelujem pri prenovi trških in kmečkih hiš. Ponosna sem na Kras, kjer je zaradi kamna močno ukoreninjena stavbarska dediščina. Zelo me je presenetilo tudi, ko sem opazila, s kakšnim znanjem o kulturni dediščini so tujci prišli v Prekmurje in s kakšnim zavedanjem, da je treba stare stavbe obnoviti. Vesela sem, da sem sodelovala tudi pri prenovi v Bovcu. Tam me je razveselilo dejstvo, da so kljub potresu dobro grajeni kamniti objekti ostali nepoškodovani. Veliko primerov kakovostne obnove hiš srečamo tudi na Cerkljanskem.

S knjigami in predavanji za različne obrtnike in za druge strokovnjake se trudim ozaveščati ljudi o pomenu naše kulturne dediščine. V zadnjem obdobju aktivno sodelujem tudi s strokovnjaki v Italiji. Dela mi ne zmanjka.

Kateri so največji izzivi na področju stavbne dediščine slovenskega podeželja? Kako ste se z njimi soočali in jih reševali?

Najteže je zagotovo narediti premik v glavah ljudi. Po drugi svetovni vojni je bilo veliko dediščine, ki je izražala kulturo našega naroda, uničene. Takrat je vladalo prepričanje, da je treba vse zgraditi na novo. V obdobju socializma se je močno razmahnilo samograditeljstvo. In tedaj se v ljudeh zasidrala zavest, da lahko na svoji zemlji gradijo, kakor želijo. Težko jim je dopovedati, da s tem vplivajo na videz celega kraja. Precej težav je tudi z obrtniki, ki niso navajeni delati s strokovnjaki in jim ne zaupajo. Pogosto jim manjka likovnih znanj. Razvoj izobraževanja obrtnikov je zapostavljen.

Včasih so župani skrbeli, da so imele fasade enotno podobo. Veljali so strožji predpisi. Menim, da v naše okolje ne spadajo fasade vseh mogočih barv in oblik, prav tako tudi ne popularne lesene skandinavske hiše. Mnogi ne morejo razumeti, da njihova hiša ne more stati ravno sredi parcele. Ker se vaščani dobro poznajo med seboj, tudi inšpekcija svoje naloge težko izvaja.

Izdelala sem precej predlogov prenov vaških jeder, ki so jih lastniki hiš zaprli v svoje predale in obnovili hišo po predlogih obrtnikov. Verjetno bi tudi na tem področju moral sodelovati strokovnjak s krajani; tako kot je to urejeno na področju kmetijstva. Tam posamezni kmetijski svetovalci svetujejo kmetom. V sosednji Avstriji ima vsak večji kraj arhitekta, ki svetuje ljudem pri prenovi njihovih objektov.

Zakaj se vam zdi pomembno ohranjati stavbno dediščino?

Prenova je pravzaprav reciklaža obstoječega in je pomembna sestavina trajnostnega razvoja. Ohranjati izvirnost v arhitekturnem oblikovanju se mi zdi zelo pomembno še posebej v času globalizacije. Lastniki, ki rušijo stare stavbe, se ne zavedajo, da s tem uničujejo kulturo lastnega naroda. Turiste, ki prihajajo v Slovenijo, zanimajo posebnosti naše države. Želijo si izkusiti drugo kulturo. V Wimerju celo mesto živi s kulturo prednikov. V šolah so nas učili o literarni, glasbeni, likovni dediščini; o oblikovanju in urejanju prostora pa nismo veliko slišali, a tudi to je pomemben del kulture. Menim, da je še ne znamo dovolj dobro tržiti.

Kako z odnosom do stavbne dediščine slovenskega podeželja izza meja naše domovine? Se vaši kolegi srečujejo s podobnimi izzivi kot vi ali je tam položaj povsem drugačen?

Na Nizozemskem so zelo ponosni na svoje stare hiše. V čast jim je, če se lahko pohvalijo z dejstvom, da je njihova hiša npr. iz leta 1620. Notranjost hiše pazljivo spreminjajo tako, da je življenje v njej prilagojeno sodobnemu. Na Finskem so jasno predpisane fasade. Kdor želi graditi drugače, mora postaviti svojo hišo na obrobje. V tujini veliko bolj varujejo svojo dediščino, jo spoštujejo in razvijajo naprej. Mojim kolegom v tujini, ki so usmerjeni v prenovo, je lažje tudi zato, ker so tam na fakultetah razvili posebno smer, ki je posvečena prav prenovi stavb.

Mnogi menijo, da se star objekt lahko bolje nadomesti z novim, in sicer kot replika starega. Kako pa vi gledate na to?

Ali lahko originalno Picassovo sliko nadomesti ponaredek? Bo njena vrednost ista? Kakovostno repliko je težko izdelati. To pride v poštev, ko gre za hišo znanega ustvarjalca, ki bi jo radi ohranili v obliki muzeja. Sicer pa je hišo, ki je močno poškodovana bolje nadomestiti z novo. Sem proti slabim replikam in umetnemu staranju.

Kakšni so vaši načrti za naprej? Načrtujete morda izid nove knjige?

Želim si, da bi lahko izpeljala kakovostnejšo prenovo arhitekture z večjo podporo izvajalcev. Z novo knjigo želim tudi prikazati kulturo bivanja znanih znanstvenikov slovenskega rodu. Pokazati hočem, kakšne so bile njihove rojstne hiše in hiše, v katerih so živeli in ustvarjali. Človeka namreč bolje spoznaš, ko se vživiš v okolje njegovega ustvarjanja.

Urša Černivec
Fotografije: osebni arhiv dr. Žive Deu

Vir: SLONEP
Dodaj v:
  • RSS Novice
PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog
Prijavite se na
brezplačne E-novice

Anketa

Moja hiša potrebuje