Ocenjevanje okolice zgradbe

Cestno omrežje in vodotoki

Pri ocenjevanju okolice sta poleg ocenjevanja formacije petih živali najpomembnejša presoja in položaj objekta glede na cestno omrežje in mrežo vodotokov. Poleg tega se ocenjujejo nagnjenost terena, dostop do hiše, morebitni negativni vplivi okoliških predmetov, ostrih robov, usmerjenih proti objektu, ter zgradbe posebnega pomena v okolici.

Energetski tok, ki ga ustvarjajo ceste, je zelo podoben rečnemu toku, zato veljajo za oba sistema podobna pravila. V obeh primerih je v neposredni okolici zgradbe primernejši srednje intenziven umirjen tok ceste ali reke. Ta naj bi bil vedno pred objektom, ker sicer slabi njegovo zaledje. Namesto želve in zaščite imamo v zaledju energetski tok, ki ga ne nadziramo. Če je voda postavljena pred objektom, nas napaja z življenjsko energijo, če je postavljena na zaledje, nas slabi. Seveda so pomembni tudi kakovost in jakost energetskega toka ter njegov vzorec. Z vidika vzorca naj bi rečne strukture, ki spominjajo na zmajevsko tvorbo, prinašale ugodno življenjsko energijo. Enako velja za ceste.


Položaj na zunanjem robu ovinka	Položaj v osi T-križišča

Z vidika jakosti toka so najugodnejše mirne reke in potoki, ki nežno vijugajo in se po možnosti iztekajo v manjše jezero ali ribnik, ki kopiči qi. Umazana in zastajajoča voda, reke s prepočasnim tokom ali zaraščena jezera s prešibkim pretokom niso ugodni. Podobno velja za ceste. Zaradi močnega toka je za bivanje manj ugodna bližina avtocest, letališč ali železniških tirov.

Če cesta ali reka vijuga, so notranji robovi ovinkov ugodnejši od zunanjih. Posplošeno pravilo pravi, da se je dobro izogibati položajev, kjer se ravne osi ceste ali reke iztečejo ali ostro zavijajo. Posebno neugoden je položaj, kjer se cesta zaključuje v T-križišču, objekt pa stoji neposredno na njegovi osi. Na strmem terenu, kjer voda in promet pospešujeta, je ta položaj še neugodnejši. Tok vode ali prometa naj bi namreč s pre-intenzivno silo pritiskal na objekt in ga tako ogrožal. Podobno je stanje, kjer stoji objekt v osi slepe ulice. Če je mogoče, je pred objektom dobro zasaditi gosto živo mejo ali postaviti višjo ograjo. Podobno ni ugodna tudi hiša, postavljena med vzporedni cesti. Z vidika bivanja so torej najidealnejše rahlo vijugajoče ceste z umirjenim prometom. Krožišča so s tega vidika ugodnejša od križišč, ker se promet neovirano in tekoče steka.

O nesrečni postavitvi objekta na zunanjem robu preostrega ovinka bi imeli verjetno veliko povedati vsi domačini ob prometnih magistralnih cestah, katerih hiše in dvorišča so redno izpostavljena zdrsom tovornjakov in avtomobilov zaradi neprilagojene hitrosti ali slabega oprijema ceste. Gre za povsem fizikalno dejstvo delovanja centripetalne sile, zaradi katere premikajoči se predmet zdrsne po tangenti iz krožnice. Priporočilo šole oblike sicer ne uporablja jezika fizikalnih zakonov, ampak govori o gibanju sile qi, vendar gre v principu za eno in isto stvar. Glede na zgornje priporočilo bi bilo torej objekte treba vedno umakniti iz neposredne osi gibanja ali ovinka.

Nagnjenost terena

Pri nagnjenem terenu naj bi razmerje med objektom in okolico vzbujalo občutek varnosti, tako kot bi se zgradba naslanjala na breg. Ugodni nagib terena po Wongovi ne presega 6 odstotkov, sprejemljiv nagib znaša od 7 do 11 odstotkov, teren z več kot 12-odstotnim nagibom pa naj bi bil manj ugoden. Če je svet nagnjenje ugodneje, če se znižuje v naličju in dviga v zaledju, kot obratno. Ugoden dostop do hiše na klancu naj bi bil z nižje in ne z višje strani. Če vstopamo v hišo z višje strani, naj bi življenjska energija qi, ki jo prinašamo v prostor, podobno kot voda prehitro odtekla skozi objekt ven. To pravilo je navadno v nasprotju z zasnovo sodobnih stanovanjskih objektov. Objekti na nagnjenem zemljišču se največkrat gradijo na prisojnih pobočjih, kjer se bivalni prostori odpirajo proti zahodu, jugozahodu ali jugu z neposrednim izhodom na vrt ali teraso. Pomožni prostori in vhod so zato običajno na severu, severovzhodu ali vzhodu, torej na tisti strani objekta, kjer se teren dviga. Umestitev vhoda na južno ali zahodno fasadi bi pomenila odvzem kvalitetno osončenih površin hiše na račun nebivalnega dela - vhoda. Ta konflikt zelo dobro ponazarja različno razumevanje pomena vhoda v feng shuiju in v sodobni arhitekturi, o katerem bo več govora v poglavju o vhodu.


Položaj v osi slepe ulice	UGODNO: vhod v objekt s spodnje strani	MANJ UGODNO: vhod v objekt z zgornje strani

Ostri robovi in vogali

Po učenju feng shuija okolica na simbolni in dejanski ravni deluje na zgradbo, ki jo obkroža. Zaledje, ki je previsoko, tako zgradbo ogroža, namesto da bi jo varovalo. Postavljanje nebotičnikov v neposredno bližino nizke enodružinske hiše zato za hišo ni ugodno.

Posebej neugodni so z vidika feng shuija ostri robovi sosednjih zgradb, ki merijo na objekt, še zlasti vhodna vrata. Ostri robovi in konice, ki spominjajo na nože, naj bi ustvarjali razdiralno qi, ki slabo vpliva na sosednje objekte in prebivalce. Če je mogoče, naj v smeri teh »napadov« ne bi delali oken in vrat, sicer pa naj bi se pred njimi zaščitili z ozelenitvijo (postavitev drevesa, grmovnice v osi ostrega roba ali konice) ali zastorom. Ostri robovi in zašiljeni vogali pa naj bi na človeka imeli tudi povsem fizičen, medicinsko merljiv vpliv. Kadar je človek v njihovi neposredni bližini, jih podzavestno prepozna kot nevarnost napada, ki v telesu sproži obrambne mehanizme. Daljša izpostavljenost takim okoliščinam je za človeka naporna, saj je njegovo telo v neprestanem stanju pripravljenosti - stresu.

Z vidika zgoraj povedanega bi lahko sklepali, da je dekonstruktivistični oblikovalski pristop v arhitekturi primeren predvsem za vsebine, kjer je nekaj stresa in vznemirjenosti dobrodošlo. Na drugi strani pa veliko konic in lomljenih ostrih robov ne gre uporabljati za programe, ki težijo k stabilnosti in harmoniji. Za njih so primernejše pravilne klasično harmonične oblike. Potem ko v svojem okolju zavestno začnemo opazovati vogale in konice, jih naenkrat opazimo zelo veliko. Vendar ni treba vsakega vogala jemati za problematičnega. Priporočilo se smiselno uporablja za poudarjene ostre robove in konice v okolici objekta, ki ga opazujemo. Take, ki so prepoznavno agresivni in jih takoj opazimo. Nikakor pa s konico ne nadgradimo vhoda v objekt, saj ta obiskovalcev ne privablja, ampak jih odbija. Razen če je to seveda naš zavestni namen.