Plazovi nas ogrožajo

Pojavi kot so izbruhi vulkanov, viharji, poplave, požari, plazovi ipd. spremljajo Zemljo že od zgodnjih začetkov. Kljub temu, da so to naravni pojavi, pa človeku povzročajo veliko gospodarsko škodo in ogrožajo življenja. V Sloveniji so najpogostejše naravne nesreče poplave, suša in plazovi, klimatske spremembe pa so prinesle k nam tudi že orkanske vetrove. Vseeno pa so plazovi pogostejši, kot si mislimo, ker pa se mnogi sprožijo izven naseljenih območij, jih niti ne opazimo. Pozorni postanemo šele, ko občutimo posledice.

Z gradnjo na plazovitem terenu tvegamo uničenje objekta 

Zaradi tesne povezanosti zemeljskih plazov s kamninsko podlago so pomembno področje preučevanja geologov, natančneje se z njimi ukvarja geomorfologija. Poznavanje kamnin, mehanike tal, pa tudi geografije je zelo pomembno, zato so pri ocenjevanju nevarnosti plazov in pri njihovi sanaciji nepogrešljivi inženirski geologi, hidrologi, gradbeni inženirji, z njimi pa bi se predvsem morali več ukvarjati prostorski načrtovalci.

Vrste plazov

Stroka pozna več vrst klasifikacij plazov. Razvršča jih glede na hitrost plazenja, stanje plazu, geološko strukturo, debelino samega plazu. Osnovno plazove lahko razdelimo na:

• kamnite podore;
• zemeljske zdrse in
• blatne tokove.

Ravno zaradi dejstva, da nas plaz nepričakovano preseneti in, če je njegova hitrost tako velika, da mu ne moremo ubežati, se uvršča plazove med nevarne pojave. Med najhitrejše vrste plazov spadajo skalnati podori, kjer odpadle kamnite gmote zaradi svoje teže in največkrat strmega pobočja dosežejo hitrost tudi do 56 m/s (200 km/h). Možnosti za evakuacijo človeka pri tako veliki hitrosti praktično ni. Človeška evakuacija ni možno pri vseh hitrostih, ki presegajo hitrost plazu 5 m/s (18 km/h).

Cestna infrastruktura je pogosto žrtev plazov

Hitrost plazu je torej ključna za rešitev človeških življenj. Največjo hitrost, ki jo ima plaz, da je evakuacija še možna, je do 3 m/min (180 m/h). Vendar pa tovrstni plazovi še vedno sodijo med hitrejše. Pri počasnih plazovih, kjer je hitrost manjša od 13 m/mesec, pa je možna tudi že sanacija, kjer se z ustreznimi gradbenimi posegi ustavi nadaljnje plazenje. Izjemno počasni plazovi, ki pa jih pravzaprav že težko zaznamo, se premaknejo za manj kot 16 mm/leto

Vzroki za nastanek

Sprožitev plazu je najpogosteje posledica delovanja naravnih sil, vse pogosteje pa na njihov nastanek vpliva človek s svojimi nepremišljenimi posegi v okolje. Plazenje je tako posledica delovanja eksogenih (zunanjih sil), kot so preperevanje, erozija in tok vode, ter endogenih (notranjih) sil, torej tektonskih premikov zemeljskega površja. Vsaka posebej ali pa kombinacija naštetih sil povzročijo, da se pojavi porušitev ravnotežja in s tem zdrs dela površinske zemljine ali hribine. Vzroke za nastanek plazu lahko delimo na naravne in človeške. Medtem, ko na naravne vzroke ne moremo vplivati, pa človek s svojimi posegi v okolje pogosteje omogoči ali povzroči sprožitev plazu namesto, da bi plaz preprečil.

Naravni dejavniki:

• povečanje letne količine padavin;
• močne padavine in taljenje snega;
• tektonski premiki (potresi);
• naravno spodjedanje bregov.

Človeški dejavniki:

• izbira neustrezne lokacije za gradnjo z neurejenim odvodom vod;
• gradnja hiš na pobočjih;
• spremembe odtokov padavinske vode na nestabilnem terenu;
• tresljaji zaradi miniranja in transporta;
• rudarjenje in druga zemeljska dela;
• neustrezni zemeljski posegi (urbanizacija, raba tal, industrializacija);
• sečnja gozdov (goloseki) in drugi posegi v vegetacijo s katerimi se zmanjša stabilnost terena;
• povečanje nagiba pobočja (umetne brežine).

Za sam trenutek sprožitve plazu je potrebna kombinacija dveh različnih dejavnikov. Prvi dejavnik je gravitacija (težnost), ki teži k premikanju kamnin navzdol. Drugi dejavnik je trdnost same kamnine, ki preprečuje premike. Zaradi delovanja zunanjih sil se spreminja oblika terena in zmanjšuje trdnost kamnine, dokler gravitacijske sile ne presežejo strižne trdnosti. Ob ustrezni kombinaciji obeh dejavnikov kamnina postane nestabilna oziroma labilna. Sila notranjega odpora v kamnini ali zemljini se zmanjša (na primer zaradi prevelike količine vode), sila težnosti pa je večja od nje, zato pride do premika zemljine.

Sanacija plazu

Preden začnemo končno sanacijo plazu, se mora plaz raziskati – ugotoviti moramo njegove lastnosti, predvideti nadaljnji potek plazenja ter določiti geotehnične lastnosti plazine in podlage. Izvesti moramo večje število različnih raziskav:

1.) površinske raziskave:

• inženirsko-geološko posnemanje in kartiranje s popisom značilnosti plazenja;
• geodetske meritve;
• geofizikalne meritve.

2.) globinske raziskave in raziskave v vrtinah:

• meritve nivojev vode;
• meritve za določitev globine plazenja;
• meritve z inklinometri;
• testi vodoprepustnosti;
• geomehanske raziskave na jedrih vrtine;
• geomehanske raziskave - test penetrabilnosti.

Škode po plazovih so velike, sanacije pa zahtevne, dolgotrajne in drage

Sama sanacija že obstoječega plazu je odvisna od lokacije, obsega in možnosti nadaljnjega širjenja plazu. Najpogosteje se sanacije plazu lotimo s:

• preureditvijo zemeljskih mas (zmanjšanje nagiba pobočja, razbremenitev obtežbe z odstranitvijo materiala na zgornjem delu plazu in obremenitev pete plazu);
• odvajanje površinskih voda in dreniranje;
• stabilizacijo plazine (injektiranje, sušenje terena in zbijanje tal);
• gradbenimi posegi (podporni zidovi in konstrukcije, sidrane stene, piloti);
• zasaditvijo vegetacije.

Predvsem pa moramo na plazove gledati preventivno, kar pomeni, da ne načrtujemo gradnje tam, kjer obstaja verjetnost sprožitve plazu. Kadar pa ugotovimo, da objekt že stoji na ogroženem območju, moramo poskrbeti za ustrezen odvod vode hkrati pa z dodatnimi gradbenimi posegi ne smemo zmanjševati stabilnosti zemljine.

Snežni plazovi so ravno tako nevarni kot zemeljski

Vse pogostejše, včasih tudi tragične, nesreče, ki so posledica sprožitve zemeljskega plazu, nam dajo laično misliti, da je to področje iz vidika zakonodaje neurejeno. Pa vendar ni tako. Zakonodaja točno določa, kateri posegi so prepovedani na območjih, ki jih lahko ogrozijo zemeljski plazovi. Področje plazov je urejeno z Zakonom o vodah (ZV-1) Zakon tako določa, da se:

(1) Za plazljivo območje se določijo zemljišča, kjer je zaradi pojava vode in geološke sestave tal ogrožena stabilnost zemeljskih ali hribinskih sestojev.

(2) Na plazljivem območju lastnik zemljišča ali drug posestnik ne sme posegati v zemljišče tako, da bi se zaradi tega sproščalo gibanje hribin ali bi se drugače ogrozila stabilnost zemljišča, razen z uporabo ekoremediacij za varovanje teh površin.

(3) Na območju iz prejšnjega odstavka je prepovedano:

1. zadrževanje voda, predvsem z gradnjo teras, in drugi posegi, ki bi lahko pospešili

zamakanje zemljišč,

2. poseganje, ki bi lahko povzročilo dodatno zamakanje zemljišča in dvig podzemne vode,

3. izvajati zemeljska dela, ki dodatno obremenjujejo zemljišče ali razbremenjujejo podnožje zemljišča,

4. krčenje in večja obnova gozdnih sestojev ter grmovne vegetacije, ki pospešuje plazenje zemljišč.

Na podlagi zakonodajnih predpisov bi tako lahko sklepali, da na ogroženem območju ne moremo graditi. V praksi pa je stanje drugačno. Upravna enota nam v primeru, da je zemljišče zazidljivo, še vedno lahko izda gradbeno dovoljenje. Iz vidika stroškov pa le redko kateri investitor vloži sredstva v izdelavo ustreznega geološkega poročila, iz katerega bi bila razvidna stabilnost tal. Zato je naslednja poteza na strani občin, ki bi morale izdelati podrobnejše geološke karte in določiti plazljiva območja in na njih preprosto prepovedati gradnjo.

Plazovi v Sloveniji

Raznolika geološka sestava in razgiban teren so razlog, da je kar tretjina slovenskega ozemlja zelo izpostavljena pobočnim masnim procesom (plazovi, drobirski tokovi, skalni podori ipd.) in uvršča Slovenijo med eno najbolj plazovitih območij v Evropi. Na tem območju Slovenije živi okoli 18 % prebivalstva. Plazovite površine sestavljajo labilna in pogojno stabilna zemljišča, ki se običajno plazijo ob veliki namočenosti tal ali zaradi neustreznih posegov v prostor. Močno večdnevno deževje, ki povzroči zbiranje vode, je pri nas najpogostejši vzrok za sprožitev plazu. Zemeljski plazovi so tako prisotni skoraj povsod, razen na območju Krasa in v nižinskih, naplavinskih, predelih. Sredi devetdesetih let je bilo ocenjeno, da je v Sloveniji med 7.000 in 10.000 večjih nestabilnih pojavov, kar pomeni en tak pojav na dva kvadratna kilometra. Škoda zaradi zemeljskih in snežnih plazov v Sloveniji je v obdobju 1994-2008 dosegla 100 milijonov evrov.

Možnost nastanka plazu si lahko ogledamo na stabilitetni karti Slovenije - zemeljski plazovi, ki glede na kamninsko sestavo razvršča Slovenijo v 6 razredov glede na verjetnost nastanka plazov. Zanesljivost napovedi, s katero se napoveduje verjetnost plazov, je približno 88 odstotna.

Načrtovanje in reševanje za primere plazu je pri nas urejeno na regionalni in lokalni ravni. Pomoč države za sanacijo posledic, preprečitev njihovega širjenja in njihovo ustalitev večjih naravnih nesreč kot so plazovi, se v Sloveniji ureja z interventno zakonodajo. Sredstva so namenjena predvsem pravnim in fizičnim osebam za pomoč pri nadomestni gradnji objektov, ki jih je treba odstraniti z vplivnega območja plazu zaradi ogroženosti ter lokalnim skupnostim za obnovo objektov infrastrukture. Višina samih sredstev se določi s programom odprave posledic plazu za vsako proračunsko leto in za vsak plaz posebej. Za samo reševanje v primeru plazu je pristojno Ministrstvo za obrambo (Uprava za zaščito in varovanje), za načrtovanje posegov v okolje, kot je gradnja objektov pa je pristojno Ministrstvo za okolje.

Zemeljski plaz Stože

Prebivalci Loga pod Mangartom so bili med 15. in 17. novembrom 2000 priča eni največjih naravnih nesreč pri nas. Blatni plaz je povzročil smrt 7 ljudi, nastala pa je tudi velika gmotna in gospodarska škoda. Prvotno se je sprožil velik zemeljski plaz na Stožah, ki je naslednji dan miroval. Dan kasneje se je s pobočja nad Mangartsko planino, nad žariščem prvotnega plazu, utrgal še en zemeljski plaz. Plaz je z veliko hitrostjo v obliki drobirskega toka zdrsel po strugi Mangartskega potoka in Predelice okoli pet kilometrov navzdol ter ju popolnoma preoblikoval. Vzrok za katastrofo je bila kombinacija neugodnih geoloških razmer na območju, kjer se je sprožil plaz, zelo namočenih tal (med oktobrom in novembrom 2000 je tam padlo preko 1.850 litrov dežja na kvadratni meter) ter potresov v zadnjih dveh letih pred plazom, ki so najverjetneje razrahljali kamnine.

Log pod Mangartom v številkah:

• število smrtnih žrtev: 7;
• hitrost plazu: 8 do 15 metrov na sekundo;
• dolžina plazenja: 5 kilometrov;
• globina plazenja – plaz je ponekod poglobil strugi do 40 metrov;
• obseg premaknjene gmote – 2.500.000 m3; od tega ga je tretjina ostala na samem plazišču, približno milijon kubičnih metrov materiala pa je zdrsel v dolino.

Neva Dukić