Prihajajoči izzivi trajnostne gradnje

V srednje do dolgoročnem obdobju se bo moralo družba prilagoditi podnebnim spremembam, ranljivosti infrastrukture, urbanizaciji, staranju prebivalstva, priseljevanju in krožnim proizvodnim procesom. To pomeni, da bodo morale strategije za dvig konkurenčnosti gradbenega sektorja v prihodnje vključevati tudi okoljske, gospodarske in socialne izzive, ki tvorijo tri glavne stebre trajnosti (COM 433, 2012). V Evropi je gradbeni sektor strateškega pomena za gospodarstvo, saj zagotavlja infrastrukturo in zgradbe za ostale dejavnosti. V Evropi je gradbeni sektor tudi največja posamezna gospodarska dejavnost in največji delodajalec, ki neposredno zaposluje več kot 20 MIO ljudi. Stavbe so tudi zelo pomemben porabnik energije, saj porabijo 40-45% energije, dodatnih 5-10% pa se porabi za proizvodnjo in prevoz gradbenih materialov in sestavnih delov (ECORYS, 2008). Gradbeni sektor pomembno vpliva tudi na porabo virov med pridobivanjem, proizvodnjo, obratovanjem in razgradnjo stavb in posledično tudi na emisije toplogrednih plinov. Poleg tega ima neposreden vpliv na kakovost življenjskega okolja, torej na zdravje in ugodje uporabnikov, kar deluje na družbo kot celoto. Izzivi se navezujejo tudi na Evropski zeleni dogovor (COM 640, 2019) in Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt republike Slovenije (NEPN, 2020).

Trajnostni razvoj se v prvi vrsti nanaša na razvoj človeške družbe, v katerem preprečimo tveganje izčrpavanja naravnih virov in onesnaževanja okolja zaradi prednostne usmerjenosti v industrijski razvoj in povečevanje proizvodnje. Do sedaj je industrijska rast večinoma zanemarjala druga področja, vključno z zaščito narave, v prihodnje pa bo potrebno tak pristop bistveno spremeniti. Trajnostni razvoj je tudi za Slovenijo kot članico EU pomembna tema in ena od prednostnih nalog delovanja doma in v mednarodnih organizacijah.

Področje trajnostne gradnje se izredno hitro razvija. Okoljski cilji na globalni ravni so že definirani (EUCO 8/17, 2017; UN, 2015; C 210/01, 2017; COM 264, 2001), regulativa in gradbena praksa pa se odzivata s precejšnjim časovnim zamikom. Ključni problem, ki zavira hitrejši odziv, je formalna neurejenost področja. Kot ugotavlja EC, posamezna področja trajnostne gradnje medsebojno niso dobro usklajena, kazalniki pa niso kompatibilni (COM 445, 2014). Dodatno lahko ugotovimo, da se posamezna področja razvijajo zelo neenakomerno, kar je v preteklosti botrovalo parcialni obravnavi trajnostne gradnje. Prihodnji izzivi, s katerimi se bo potrebno spopasti, bodo predvsem boljše izkoriščanje potencialov na lokaciji, zapiranje snovnih in energetskih tokov, nadaljnje zmanjševanje porabe energije in zagotavljanje obnovljivih virov na lokaciji, zviševanje zdravja in ugodja uporabnikov, priprava trajnostno usmerjene regulative in prilagajanje na podnebne spremembe (Entranze, 2014; EPBD, 2018; ECORYS, 2014; COM 445, 2014; BPIE, 2011; CDW, 2016; COM 614, 2015).

Kljub številnim pomembnim dognanjem v akademski sferi se praksa le počasi odziva na trajnostne izzive. Številni vlagatelji, projektanti in upravljalci se premalo zavedajo vzročno posledične zveze med odločitvami v fazi načrtovanja, gradnje in upravljanja ter vplivi na uporabnike in okolje. Tudi institucionalna podpora na nacionalni ravni, npr. sprejemanje strateških in regulatornih dokumentov, v nekaterih segmentih že zamuja. Podobno je vseživljenjsko izobraževanje izvajalcev neustrezno obravnavano. To je eden od razlogov, da je v praksi pomen trajnostne gradnje včasih slabo razumljen. Takšne razmere zmanjšujejo konkurenčnost sektorja in povečujejo zaostajanje za vodilnimi gospodarstvi (ECORYS, 2008), kar še poslabšuje možnosti za doseganje zastavljenih trajnostnih ciljev. Zato je potrebno tudi v učne programe intenzivno uvajati vsebine s področja trajnosti in vzpostaviti tako okolje v katerem bodo vsi deležniki grajenega okolja delovali v smeri trajnostnih ciljev.

Takšnim in podobnim temam se posvečajo na Evropski pravni fakulteti Nove univerze v okviru dodiplomskega visokošolskega študijskega programa Pravo in management infrastrukture in nepremičnin. Vabljeni k oddaji prijave preko spletnega portala eVŠ do 18. 3. 2020. Več informacij na: epf.nova-uni.si.

izr. prof. dr. Živa Kristl, u.d.i.a.

Nova univerza, Evropska pravna fakulteta,

Delpinova ulica 18B, 5000 Nova Gorica

e-mail: [email protected]