Medsebojna razmerja v večstanovanjskih stavbah
Dvo ali večstanovanjske stavbe so samostojno stoječi objekti z dvema ali večstanovanji, kot so stanovanjski bloki, stolpnice in podobno. Stanovanjske stavbe so sestavljene iz posameznih in skupnih delov.
Za vsako novogradnjo, pa tudi drugo večstanovanjsko stavbo, velja, da je v lasti več etažnih lastnikov. To so pravi lastniki posameznih delov zgradbe, ki predstavljajo funkcionalne enote, primerne za samostojno uporabo kot so: stanovanja, poslovni prostori ali drugi samostojni prostori in obenem solastniki skupnih delov stavbe.
Skupni deli novogradnje so skupni prostori (stopnišča, hodniki, kolesarnice, prostori za odlaganje odpadkov,…) in zemljišče, skupni gradbeni elementi (streha, temeljni zidovi, stropi, fasada, dimniki, različni jaški,...), skupne inštalacije, (električne, plinske, toplovodne, vodovodne napeljave) ter drugi priključki, naprave in oprema in so solastnina vseh etažnih lastnikov. Skupne dele večstanovanjskih stavb upravljajo etažni lastniki v skladu z njihovo naravo, in sicer tako, da ne omejujejo drugih etažnih lastnikov. Solastnini na skupnih delih se ni mogoče odpovedati.
Pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. S pogodbo o medsebojnih razmerjih se določijo lastniški delež posameznega dela in solastniški delež skupnih delov stavbe
Pogodba o medsebojnih razmerjih je zakonsko obvezna in jo morajo skleniti etažni lastniki vseh vrst več etažnih stavb. Izhaja iz določil Stvarno pravnega zakonika (SPZ) in Stanovanjskega zakona (SZ). Sklenjena je takrat, ko jo podpišejo vsi etažni lastniki. Vsebina pogodbe o medsebojnih razmerjih vključuje najprej izpolnitev zahtev 108. člena SPZ, ki navaja, da mora sporazum o delitvi vsebovati, imena etažnih lastnikov, zemljiškoknjižno označbo nepremičnin, natančen opis posameznega dela zgradbe v razmerju do ostalih delov, opis skupnih delov, določitev solastniških deležev na skupnih delih in ureditev medsebojnih razmerij in odnosov med etažnimi lastniki kot so:
- opredelitev stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, če odstopajo od določila zakona, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim lastniškim deležem;
- način oblikovanja rezervnega sklada;
- morebitne posebne omejitve pri uporabi posameznih delov v etažni lastnini;
- način uporabe skupnih delov;
- uporabo posameznih delov v etažni lastnini v posebne namene;
- zavarovanje zgradbe kot celote;
- pooblastila upravnika, če odstopajo od zakonskih opredelitev;
- način uporabe posebnih skupnih delov;
- posebne storitve, ki presegajo okvire obratovanja večstanovanjske stavbe (varovanje, sprejemno službo in podobno);
- zastopanje etažnih lastnikov v pranem pomenu;
- soglasje drugih lastnikov k spreminjanju rabe stanovanj v druge namene;
- način obveščanja etažnih lastnikov o zadevah upravljanja.
Avtorji pogodb so večinoma upravniki stavb, lahko pa jo predloži tudi kdo od stanovalcev.
Vsi stanovalci morajo biti s pogodbo seznanjeni in morajo podati svoje pripombe, če se ne strinjajo s posameznimi določili. Praksa kaže, da jetežko pridobiti 100 % soglasje za sklenitev te pogodbe, kar posledično ovira ureditev razmer in odnosov v stavbi.