Soglasje upravljalcev objektov v javni rabi

Ali je stranka z vlogo za pridobitev dovoljenja za poseg v prostor, ki mu je priložena ustrezna tehnična dokumentacija, že izpolnila zahtevani pogoj soglasij upravljavcev objektov v javni rabi, kot so elektroomrežje, telefon, kanalizacijsko omrežje in podobno, v določenih primerih pa tudi vodnogospodarskih soglasij oziroma ali se prej navedena soglasja pridobivajo v okviru z ZUP določenega roka, ali pa mora stranka vsa zahtevana soglasja pridobiti sama in se šele takrat lahko šteje, da je vloga pravilno sestavljena, ter ali je stranka upravičena do pritožbe po 218. členu ZUP, kakšen je način prisile soglasjedajalca oziroma ali lahko upravni organ v takem primeru lahko uporabi določbo 204. člena ZUP, ali pa je upravni organ v takšnih primerih morda obvezan razpisati ustno obravnavo in izvesti kako drugo obliko predhodnega postopka in na ta način, vsaj v okviru skrajnega dvomesečnega roka poskrbeti za razumen rok izdaje odločbe?

(NN)

ODGOVOR:

Najprej velja ugotoviti, da je tukajšnje ministrstvo v zadnjem času več investitorjev raznih gradenj opozorilo na prakso izdaje dovoljenj za posege v prostor (lokacijskih, gradbenih oziroma enotnih dovoljenj), po kateri morajo investitorji zahtevam za izdajo dovoljenj za poseg v prostor priložiti tudi soglasja upravljavcev javne infrastrukture, med drugim tudi, da morajo poleg elektroenergetskega soglasja za priključitev objekta na elektroenergetski sistem, ki ga pridobijo v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, pridobiti še elektroenergetsko soglasje k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Tukajšnje ministrstvo je bilo na podoben način, kot to izhaja iz predmetnih vprašanj, opozorjeno, da take zahteve, ki nimajo podlage v zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, postavljajo podjetja za distribucijo električne energije (kot soglasjedajalci), podobne pa tudi drugi upravljavci javne infrastrukture, ter da upravne enote, ki vodijo postopke izdaje dovoljenj za posege v prostor, večinoma sledijo omenjenim zahtevam (in zahtevajo takšna soglasja, tako k lokacijski dokumentaciji kot k PGD). Hkrati je bilo, tako kot izhaja iz vprašanj, zaprošeno za mnenje o zakonskih podlagah takim zahtevam. Ker pa, kot je znano, lahko razlaga predpis samo tisti, ki je pristojen za njegovo izdajo, v primeru zakona(ov) je to Državni zbor Republike Slovenije, željam, da ministrstvo v zvezi z obravnavano problematiko da uradno razlago, žal ni moglo oziroma smelo ugoditi. Dalo je lahko le neuradno mnenje.

Soglasja k lokacijskemu dovoljenju so soglasja po 204. členu ZUP in so stvar upravnega postopka za izdajo navedenega dovoljenja. Zato ta soglasja išče organ, ki postopek vodi. Taka soglasja dajejo državni organi (prvi in drugi odstavek 204. člena ZUP) in subjekti, ki upravljajo oziroma gospodarijo z dobrinami v splošni rabi - izvajalci služb z domene javnega interesa (drugi odstavek 1. člena ZUP). Delimo jih lahko na poprejšnja soglasja - organ, ki vodi lokacijski postopek, izda odločbo potem, ko je k odločbi dal soglasje pristojni organ (ali s potrditvijo na odločbi ali s posebnim aktom) in na druga soglasja po 204. členu ZUP, ki jih pridobi organ v samem lokacijskem postopku, pred izdajo odločbe o lokacijskem dovoljenju, če so pogoji in zahteve takega soglasja pomembni za izrek odločbe in seveda, če tako določa zakon. Če k lokacijskemu dovoljenju taka predpisana soglasja niso pridobljena, pristojni organ odločbe ne more izdati. Tako zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) kakor ZUP pa določata, da je ta soglasja treba izdati najkasneje v enem mesecu po prejemu zahtevka. Problem, ki ga kaže osvetliti, je po našem mnenju zato tudi v samem ZUN in posledično v drugih predpisih, ki določajo soglasja k prostorskim izvedbenim aktom, lokacijski dokumentaciji (LDok) in lokacijskemu dovoljenju ter tudi gradbenemu dovoljenju.

Po zakonu je namreč treba pridobi(va)ti soglasja k prostorskim izvedbenim načrtom (PIN) in k lokacijskemu dovoljenju. PIN določa rešitve v zvezi s konkretnimi posegi v prostor, torej so tudi pogoji iz soglasij k PIN in drugi pogoji za posege v prostor, ki jih določajo odloki o PIN na podlagi pogojev in zahtev ostalih "soglasjedajalcev", namerjene na določeno investicijo in na določeno zemljišče (gradbeno parcelo). Ker se na podlagi prvega odstavka 53.člena ZUN lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, za katere je sprejet PIN, izda neposredno na podlagi PIN, torej ne morejo biti pogoji in soglasja k lokacijskemu dovoljenju nič drugačna, kot so pogoji in soglasja k PIN - v tem primeru predstavljajo soglasja k lokacijskemu dovoljenju pravzaprav nepotrebno ponovitev soglasij k PIN. Podobno je z lokacijskim dovoljenjem, izdanim na podlagi LDok (drugi odstavek 53. člena ZUN). Ker tudi LDok določa pogoje za poseg v prostor za konkretno investicijo na konkretnem zemljišču, torej tudi pogoji za poseg v prostor v soglasju k lokacijskemu dovoljenju v tem primeru ne morejo biti nič drugačni, kot so že v soglasju k LDok. Zato je po našem mnenju zahteva, da je treba pridobiti soglasja k lokacijskemu dovoljenju ob zakonski zahtevi, da je treba pridobiti soglasja tudi k PIN in LDok, nepotrebna in neracionalna.

Drugače pa je s tistimi pogoji in zahtevami, ki se iščejo k LDok oziroma jih dajejo drugi “soglasjedajalci”, ki jih zakon ne navaja kot soglasjedajalce, se pa z načrtovanim posegom v prostor posega v njihove zakonite pravice in interese. Kot rečeno, organ, ki vodi postopek ni dolžan vedno upoštevati, ali upoštevati v celoti njihovih pogojev, danih k rešitvam v LDok, zato se v izreku odločbe o lokacijskemu dovoljenju lahko na podlagi utemeljenih razlogov odloči tudi drugače, čeprav je treba na drugi strani ugotoviti, da tukajšnje ministrstvo skorajda ne pozna primera, da bi se v praksi to tudi zgodilo. Ugotoviti pa je potrebno, da so tudi česti primeri, ko izdelovalci LDok oziroma investitorji s takimi "soglasjedajalci ne pridejo skupaj". Raje se skuša(jo) z njimi pogoditi (npr. naložiti investitorju, da financira stvari, ki so zakonska obveza "soglasjedajalca"), kar zopet zavlačuje in draži postopek izdaje lokacijskega dovoljenja. Ker pa prostorski izvedbeni akti, praviloma brez izjeme, vsebujejo zahtevo, da se morajo novi objekti, če so take vrste, priključiti na javno infrastrukturno omrežje, ZUN pa tudi v 55. členu določa, da mora lokacijska dokumentacija med drugim vsebovati tudi podatke o prometnih in komunalnih priključkih, to pomeni, da si mora bodoči uporabnik že v tej fazi načrtovanja posega v prostor pridobiti informacijo o možnosti odjema električne energije, priključitve na vodovod in kanalizacijo, plin, telefon, itd., načrtovalec posega v prostor - izdelovalec LDok pa od dobavitelja električne energije oziroma upravljavcev druge javne infrastrukture priskrbeti podatke o mestu priključitve objekta ter druge tehnične pogoje, ki so v zvezi s priključitvijo na infrastrukturni sistem in nadaljnjim projektiranjem pomembni za umestitev posega v prostor.

Sicer pa tudi zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97) v 39. členu določa, da je gradnja objektov (ki jih je glede na njihovo naravo potrebno priključiti na javno infrastrukturo) dovoljena samo na opremljenih stavbnih zemljiščih, kar pomeni, da morajo biti na "zazidljivih" območjih možnosti priključitve objekta na ustrezno javno infrastrukturo v vsakem primeru zagotovljene - torej, da na zazidljivih območjih dobavitelj električnega energije in vode, upravljavec odvajanja in čiščenja odpadnih voda, javne ceste in podobno priključkov na “svoje” omrežje ne more odkloniti, temveč lahko določi le posebne pogoje in da druge podatke v zvezi s priključkom in njegovo izvedbo. Torej mora biti že ob izdaji lokacijskega dovoljenja preverjeno, da se bo objekt lahko priključil na predpisano javno infrastrukturo ter kakšne so (splošne) zahteve dobavitelja oziroma upravljavca glede tega(h) priključka(ov).

Nikakršne zakonske osnove oziroma logike namreč ni, da bi dobavitelj oziroma upravljavec prej navedene podatke dajal v obliki soglasja k lokacijski dokumentaciji ali celo k PGD projektom (tehnični dokumentaciji) oziroma, da bi se v taki obliki zahtevali v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, saj je, npr. za pridobitev elektroenergetskega soglasja pogoj veljavno lokacijsko dovoljenje. Isto velja tudi za npr. vodnogospodarsko soglasje, saj je s 1. členom strokovnega navodila o tem, kakšna tehnična dokumentacija je potrebna za pridobitev vodnogospodarskega soglasja in vodnogospodarskega dovoljenja in kaj morajo vsebovati vodnogospodarska soglasja in vodnogospodarska dovoljenja (Uradni list SRS, št. 27/84) jasno določeno, da mora tehnična dokumentacija za pridobitev VG soglasja vsebovati (tudi) lokacijsko dovoljenje, kadar je to z zakonom predpisano. Vključevanje pridobivanja teh podatkov (pogojev) je potemtakem stvar sodelovanja uporabnika oziroma projektanta njegovega posega v prostor in dobavitelja električne energije. Isto pa seveda velja tudi za vse preostale priključke na javno infrastrukturo, vključno s priključki na javno cesto. Podobno kot pri izdelovanju LDok pa velja tudi za izdelovanje projektne dokumentacije (PGD).

V zvezi z vsemi navedenimi vprašanji pa velja ugotoviti še naslednje: javne (gospodarske) službe oziroma njene koncesionirane oblike ustanovi oziroma organizira država in/ali lokalna skupnost (občina, mestna občina). Kot ustanovitelja imata vse pravice (in dolžnosti), da ustrezno ukrepata pri nepravilnostih v delovanju teh služb, če do njih prihaja, kot to v dopisu navajate. Ker je tako s strani občin, kot upravnih enot izredno število pritožb na sodelovanje in ravnanje teh služb v postopkih sprejemanja prostorskih izvedbenih aktov in izdaje lokacijskih dovoljenj, je tembolj nerazumljivo, zakaj njihovi ustanovitelji ne naredijo red na tem področju. Se pa te težave niso pojavile le ob ustanovitvi javnih služb, saj se vlečejo še iz časov samoupravnih interesnih skupnosti, ki so bile nekakšni predhodniki teh služb.

13.09.2001 (Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostor)

Odgovori s pravnega področja so vezani na datum odgovora, zato vam svetujemo, da preverite ali ni morda do današnjega dne prišlo do sprememb v zakonu. Za zanesljivo rešitev vašega vprašanja priporočamo posvet z odvetnikom.
Odgovori na pravna vprašanja služijo zgolj za splošno orientacijo v podanem primeru. Zaradi sodne prakse in specifičnosti posameznega primera ne morejo služiti za splošno reševanje pravnih težav.
Uporaba podatkov je dovoljena izključno v zasebne namene in na lastno odgovornost - glej Pravno pojasnilo.

Vsakršno kopiranje in javno objavljanje vsebin, brez poprejšnjega soglasja družbe Internet Media d.o.o., je prepovedano in v nasprotju z zakonom o intelektualni lastnini!

Odgovori na vprašanja so last podjetja Internet Media d.o.o., razen v primerih, kadar je navedeno drugače.