Zazidljivost parcel

Kako ravnati, če niti občina, niti UE nočeta izdati takšne urbanistične informacije, da bi zemljiške parcele postale zazidljive in zakaj so ta zemljišča sedaj pretežno uvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč (II. kategorije), včasih pa ne in je bilo leta 1971 že izdano dovoljenje za gradnjo?

(NN)

ODGOVOR:

Uvodoma velja pojasniti, da prostorske akte sprejema občina popolnoma samostojno in neodvisno, kar pomeni, da niti minister, niti ministrstvo ne more in ne sme, kar se z vprašanjem predlaga, neposredno vplivati nanjo. Ti občinski akti pa se morajo seveda pripravljati in sprejemati v skladu z zakonom. Le v primerih, če bi se ugotovilo, da občina svojih aktov (predpisov) ne bi pripravljala in sprejemala v skladu z zakonom, se lahko oziroma mora občino opozoriti na morebitne nezakonitosti in v primeru, da jih v določenem roku ne odpravi, vložiti zahtevo oziroma pobudo Ustavnemu sodišču RS, da oceni ustavnost in zakonitost (določenih) njenih predpisov.

V zvezi z vprašanjem, zakaj da je bilo leta 1971 mogoče izdati dovoljenje, sedaj pa ne, je treba pojasniti, da vsako lokacijsko dovoljenje velja le določen čas. Po takrat veljavnih predpisih oziroma 31. členu zakona o urbanističnem planiranju je lokacijsko dovoljenje nehalo veljati, če v enem letu po pravnomočnosti lokacijske odločbe investitor ni vložil zahteve za dovoljenje za graditev. Leta 1982, torej v času, ko je obravnavano lokacijsko dovoljenje po zakonu že prenehalo veljati, je tudi že začel veljati zakon o varovanju kmetijskih zemljišč pred spreminjanjem namembnosti (Uradni list SRS, št. 44/82), na podlagi katerega so bile takratne občine dolžne pred sprejetjem planskih aktov določena zazidljiva območja spremeniti nazaj v kmetijska, na podlagi posebnega pravilnika. Ker pa so se morale po samem zakonu o urejanju prostora iz leta 1984 (ZUreP, Uradni list SRS, št. 18/84 in 15/89) zahteve o varstvu kmetijskih zemljišč prevzeti v prostorske sestavine občinskih planskih aktov (52. člen prehodnih ZUreP), so s tem postala takšna zemljišča zavarovana po samem zakonu oziroma so postala obvezna izhodišča državnega prostorskega plana. Najboljših kmetijskih zemljišč zato tudi sedaj občina ne more spreminjati v zazidljiva, saj bi s tem kršila zakon oziroma bi se v takšnem primeru lahko oziroma morala pri Ustavnem sodišču RS vložiti zahteva za razveljavitev takšnih delov občinskega plana, v postopku ugotavljanja skladnosti z Ustavo in zakonom.

V zvezi z izdajami lokacijskih in kasneje gradbenih dovoljenj pa je potrebno tudi pojasniti, da ima vsaka oseba, ki meni, da so ji v konkretnem upravnem postopku kršene njene pravice oziroma pravne koristi, pravico, da se zoper tak upravni akt pritoži. Ali stranka takšno možnost izkoristi ali ne, pa je seveda odvisno od njene volje in tudi od rizika, ki ga s tem prevzema. To velja seveda tudi za primer, ki je bil naveden v dopisu. Navedeno torej pomeni, da so z institutom pritožbe varovani vsi interesi, tudi zasebni, ki bi bili lahko kršeni s konkretnim posegom v prostor. Če pa tudi po odločitvi na drugi stopnji pritožnik ne bi bil zadovoljen z odločitvijo, pa seveda lahko sproži tudi upravni spor (tožbo pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije).

13.09.2001 (Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostor)

Odgovori s pravnega področja so vezani na datum odgovora, zato vam svetujemo, da preverite ali ni morda do današnjega dne prišlo do sprememb v zakonu. Za zanesljivo rešitev vašega vprašanja priporočamo posvet z odvetnikom.
Odgovori na pravna vprašanja služijo zgolj za splošno orientacijo v podanem primeru. Zaradi sodne prakse in specifičnosti posameznega primera ne morejo služiti za splošno reševanje pravnih težav.
Uporaba podatkov je dovoljena izključno v zasebne namene in na lastno odgovornost - glej Pravno pojasnilo.

Vsakršno kopiranje in javno objavljanje vsebin, brez poprejšnjega soglasja družbe Internet Media d.o.o., je prepovedano in v nasprotju z zakonom o intelektualni lastnini!

Odgovori na vprašanja so last podjetja Internet Media d.o.o., razen v primerih, kadar je navedeno drugače.