Zakaj se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča?

Zakaj je potrebno plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, če pa to zemljišče ni več v družbeni lastnini?

(NN)

ODGOVOR:

Pravna podlaga za obveznost plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, ki je sedaj, po uveljavitvi zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97), razen izjem glede na določbe njegovega 1. člena, temveč neposredna uporaba stavbnega zemljišča. Zavezanec za plačilo torej ni (v vsakem primeru) lastnik stavbnega zemljišča, ampak le v primeru, da je lastnik hkrati tudi neposredni uporabnik.

Po določbah 62. člena zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (ZSZ-84) so to nadomestilo dolžni plačati taksativno navedeni neposredni uporabniki zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, in sicer lastnik oziroma najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora. Glede na določbe zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP, Uradni list SRS, št. 18/74 in 34/88), pa se za poslovni prostor seveda ne more šteti le objekt (zgradba) v kateri se poslovna dejavnost opravlja, ampak tudi t.i. zunanje površine. Za poslovni prostor, če je zemljišče seveda ustrezno urejeno, v smislu objekta, kot ga določajo predpisi o graditvi objektov oziroma v smislu drugega posega v prostor, za katerega je potrebno po predpisih o urejanju prostora in naselij lokacijsko in kasneje gradbeno dovoljenje, se torej lahko šteje tudi bolj ali manj urejeno tovarniško ali obrtniško dvorišče, zlasti še, če gre za takšno površino, v sklopu katere so tudi sicer potrebna parkirišča in ostali funkcionalni objekti ter za katero so v vsakem primeru potrebni ustrezni (minimalni) komunalni priključki, kot jih opredeljujejo določbe 40. člena (novega) ZSZ.

Ker v obravnavanem primeru torej ni vzročne zveze med lastništvom stavbnega zemljišča in obveznostjo plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, zato tudi ne vidimo kršitev 14. člena ustave (enakost pred zakonom), prav tako pa tudi ne 33. člena (pravica do zasebne lastnine in dedovanja).

Ugotoviti pa je tudi potrebno, da je zakonodajalec (začasno) ohranil obveznost plačevanja nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč v pričakovanju novega zakona o davku na nepremičnine, ki bo ukinil navedene določbe "starega" zakona o stavbnih zemljiščih, in ker v prehodnem obdobju, dokler predpis o obdavčevanju vseh vrst nepremičnin ne bo uveljavljen, ni mogoče enostavno ukiniti enega od najpomembnejših virov prihodkov občinskega proračuna, glede na določbe zakona o financiranju občin (ZFO, Uradni list RS, št. 80/94 in 56/98), s katerim pa se, kot je znano, zlasti zagotavlja ne le ustrezna (komunalna) opremljenost stavbnih zemljišč, ampak tudi gospodarski in družbeni razvoj samoupravne lokalne skupnosti kot take.

V zvezi z zgoraj navedenim velja še posebej poudariti, da je z zakonom potrebno zagotoviti sistemski vir pridobivanja sredstev vsakomur, če mu drug ali isti zakon nalaga določene obveznosti. To velja tudi za občino oziroma drugo obliko samoupravne lokalne skupnosti, kot jo omogočajo predpisi o lokalni samoupravi, saj je z 8. členom ZSZ določeno, da je gospodarjenje s stavbnimi zemljišči njena obvezna gospodarska javna služba, gospodarjenje s stavbnimi zemljišči pa, glede na določbe 7. člena navedenega zakona, obsega tudi graditev javne infrastrukture, s katero se zagotavlja uporabnost zemljišč glede na njihov namen (opremljanje stavbnih zemljišč). Ker pa je z 39. členom istega zakona, med drugim tudi jasno zapovedano, da je gradnja objektov mogoča samo na opremljenih stavbnih zemljiščih, bi prekinitev ali samo drastično zmanjšanje višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki se jo tudi sicer opredeljuje na podlagi občinskega predpisa, izdanega na podlagi zakona, lahko pomenila tudi občutni zastoj gospodarskega ali drugega razvoja na določenem območju Republike Slovenije. Pri tem pa velja dodati, da skladno z veljavno zakonodajo, ki ureja financiranje občin, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni (v absolutnem smislu) namenski prihodek proračuna le za opremljanje stavbnih zemljišč, ker se razporeja v proračun občine za financiranje drugih nalog.

Ne glede na navedeno, pa je potrebno poudariti še tudi naslednje: z reformo lokalne samouprave, je občina postala temeljna lokalna samoupravna skupnost, za razliko od prejšnje občine, ki je bila temeljna družbenopolitična skupnost. Po prejšnjem sistemu je bila občina del sistema državne uprave; njuna razmerja so bila urejena po vertikalno tekoči resorni liniji - občinska uprava je bila podaljšek republiške, podrejena ji je bila tako v organizacijskem, delovnem in nadzornem smislu. Z novo ureditvijo taka razmerja veljajo le še med državnimi organi in njenimi teritorialnimi izpostavami - upravnimi enotami, medtem ko občina v okviru zakonov samostojno organizira svoje službe in njihovo delo. To velja tudi za organiziranje zagotavljanja opremljanja stavbnih zemljišč. Tudi zato in v izogib morebitnim nesporazumom, je npr. z 9. členom (novega) ZSZ jasno določeno, da so zadeve, o katerih po tem zakonu odločajo pristojni občinski organi, zadeve iz izvirne pristojnosti občine. Njena tozadevna naloga izvira iz njene splošne pristojnosti za urejanje prostora na območju občine, torej tudi, da gospodari s stavbnimi zemljišči na njenem območju ter da je sprotno seznanjena, kako se realizira njena prostorska politika in načrtovane prostorske ureditve, določene s prostorskimi izvedbenimi akti.

Da bi lahko lokalna skupnost vodila aktivno politiko prostorskega urejanja, lahko vsaka občina oziroma druga lokalna skupnost, v skladu s svojim odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča in s prostorskim planom določeno namensko (dolgoročno opredeljeno) rabo prostora, sprejme diferencirano vrednost točke za zazidano in nezazidano stavbno zemljišče.

Omeniti pa tudi velja, da je z drugim odstavkom 58. člena zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 določeno, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje ne samo na območju mest in naselij mestnega značaja, ampak tudi na drugih območjih, ki so opremljena najmanj z vodovodnim in električnim omrežjem. Podrobnejša merila in pogoje za plačevanje nadomestila pa določa občina v okviru svojih pristojnosti popolnoma samostojno in neodvisno (z odloki).

V zvezi z obveznostjo plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča velja poudariti tudi to, da gre pri njegovem plačevanju pravzaprav za to, da lokalna skupnost zajame del povečane vrednosti nepremičnine, ki je posledica tujih in ne lastnikovih ali uporabnikovih preteklih vlaganj v razvoj območja, kjer se nahaja nepremičnina.

Ker so sredstva, zbrana iz nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča, eden najbolj "zanesljivih" virov za financiranje drugih nalog občine oziroma druge lokalne skupnosti (glej 22. člen v povezavi z 38. členom ZFO), po 61. členu še veljavnega zakona iz leta 1984 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinski svet v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

14.09.2001 (Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostor)

Odgovori s pravnega področja so vezani na datum odgovora, zato vam svetujemo, da preverite ali ni morda do današnjega dne prišlo do sprememb v zakonu. Za zanesljivo rešitev vašega vprašanja priporočamo posvet z odvetnikom.
Odgovori na pravna vprašanja služijo zgolj za splošno orientacijo v podanem primeru. Zaradi sodne prakse in specifičnosti posameznega primera ne morejo služiti za splošno reševanje pravnih težav.
Uporaba podatkov je dovoljena izključno v zasebne namene in na lastno odgovornost - glej Pravno pojasnilo.

Vsakršno kopiranje in javno objavljanje vsebin, brez poprejšnjega soglasja družbe Internet Media d.o.o., je prepovedano in v nasprotju z zakonom o intelektualni lastnini!

Odgovori na vprašanja so last podjetja Internet Media d.o.o., razen v primerih, kadar je navedeno drugače.