Gradnja z naravnimi materiali in arhitektura gline

V okviru strokovnega dogajanja na 23. mednarodnem sejmu gradbeništva in gradbenih materialov MEGRA je Pomurski sejem v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani, Fakulteto za arhitekturo organiziral posvet o gradnji z naravnimi materiali in arhitekturi gline.Uvodno predavanje z naslovom Arhitektura Slovenije je imel prof. dr. Borut Juvanec, univ. dipl. inž. arh.

Kot je povedal, značilnosti slovenske vernakularne arhitekture sledijo predvsem oblikovanju narave: od ostrin kraške pokrajine do ravnin panonskega sveta, od visokih Alp do mehkih, zelenih gričev Dolenjske in Bele krajine. Arhitektura Slovenije odraža obilico gozdov, ki jih imamo, torej je pretežno lesena, pa tudi kamnita in iz gline. Enotne slovenske značilne hiše ni. Profesor Fister uvaja z arhitekturnimi regijami Slovenije nove odnose 'za uveljavitev novih kriterijev identitete, ki naj postavijo merila in specifične oblike nadzora nad varovanjem, oblikovanjem ter smotrnim razpostavljanjem vseh vrst stavb in naselij, ki soustvarjajo identiteto slovenskega prostora'. Arhitekturna krajina je torej prostorska enota, v kateri je mogoče prepoznati enotna merila identitete prostora. Gre za varstvo kvalitet prostora z edinim ciljem višanja kvalitete bivanja in ohranjanja istovetnosti. Pri tem se naslanja predvsem na Listino iz Granade iz leta 1985, ki govori o 'skupnem spominu Evrope' kot priporočilo o zaščiti in prenovi ruralne arhitekturne dediščine. Za pregled arhitekture, predvsem vernakularne arhitekture, je po besedah prof. dr. Juvanca Fistrova delitev povsem ustrezna, saj sledi tako oblikovanju narave kot poselitvi in materialom, ki so jih ljudje tam uporabljali.

V redosledu: 1 Alpski del, 2 Severovzhod, 3 Osrednja Slovenija, 4 Dolenjski del in 5 Kras bodo tekle tudi knjige Arhitektura Slovenije, od prve do pete, med 2oo9 do 2o13. Pri tem je prof. Juvanec poudaril, da ne gre za vrednotenje kvalitet: vseh pet knjig hkrati res ne gre izdati istočasno. Slovenija je žal premajhno tržišče.

Kot je povedal, je vernakularna arhitektura enostavna, mala, a pomembna arhitektura preprostega človeka, ki svojega znanja ni dobil v šoli, pač pa z dediščino. To je oplemenitil s svojimi idejami, s svojimi hotenji, vse v okviru možnosti, ki jih je v glavnem narekovala narava. Pri tem misli na materiale, ki so bili dosegljivi in na zmožnosti graditeljev, da so te materiale sestavili v uporabne, trdne in lepe objekte. Ti so se - prav zaradi teh svojih značilnosti - dobro vključevali v okolje, so obstali stoletja in stoletja, uporabniki, stanovalci in delavci pa so se v njih dobro počutili in so zaradi tega tudi dobro delali. Bistvo dobre arhitekture je, da je videti v naravi manjša, kot je v resnici in da postane del narave, da ne izstopa in predvsem, da preživi.

Material Severovzhoda, Pomurja, ali če hočete Goričkega, Prekmurja in Prlekije, pa Ptujskega polja in Haloz, je glina. To je umni graditelj mešal s peskom in z vodo, da je dobil ilovico, s katero je gradil.

Obstaja več sistemov: gnetena glina, butana gradnja, na zraku sušeni zidaki in opeka. Imena za objekte iz teh sestavin so: blatnjača, butanca in hiša. Zaradi končne obdelave: glinastega oboja, ometa, se hiše po izvoru ne ločijo. Ne le, da jih ne ločimo, žal jih niti strokovnjaki ne poznajo in zanje nimamo znanstvenih obdelav.

Dejal je, da so z arhitekturo sploh težave: sega med družboslovje, tehniko in humanistiko. Zasnova je nedvomno stvar družboslovja, saj je plod potreb, možnosti in zmožnosti, kar se odraža v socialnem prerezu družbe. Izvedba je na področju tehnike, tako gradnja kot zgradba. Rezultat pa je estetika, če verjamemo, da je dobra, trdna, uporabna in dosegljiva arhitektura tudi lepa.

Arhitektura je oblikovanje prostora, zato najdemo plodove te umetnosti v vsem okolju, zato ni dvoma, da sodijo sem tudi oslica, klopotec, mlin in brod.

Vernakularna arhitektura danes ne nastaja več, a priča o naši kulturi. A je potem sploh pomembna? Danes moramo živeti bolje, uspešneje, udobneje, ob pomoči vseh naprednih tehnik in tehnologij. Pogovarjamo sen o inteligentnih zgradbah, ampak kje je inteligenca ob smrdečih, kadečih in ropotajočih se strojih, ki zahtevajo zahtevno vodenje in predvsem ogromno energije, pri tem pa vplivajo tudi na spreminjanje okolja? Kje je pri tem napredek? Je hlastanje za denarjem edini cilj? In kje je razlika med potratnim življenjem Evropejca in lačnim Afričanom? Zavedati se moramo, da je prav vernakularna arhitektura tista najbolj gospodarna in da že od nekdaj vnaša v življenje ekonomiko, saj je plod skromnega človeka, ki je od nekdaj z umnim delom bogato živel.

In prav na primeru severovzhodne Slovenije, z naravnimi materiali, predvsem v glini, vidimo bogastvo kulture, ki ga je preprost človek dosegel z umnim delom. Bogastvo torej, ne tisto v žepu, pač pa v srcu. In še lepo je. Zaključil je z mislijo, da je poudarek na umu in na delu.

O praktični uporabi arhitekture gline pa je na posvetu spregovoril g. Kristijan Zver, predstavnik podjetja Naravna gradnja, ki se ukvarja z gradnjo hiš iz slamnatih bal. Svoje predavanje je na kratko povzel takole: »Glina in slama sta stara gradbena materiala, ki se na novo odkrivata in se dobro podata tudi v moderno gradnjo in sodobno arhitekturo. S svojimi lastnostmi ugodno vplivata na planet zemljo in človeka, ki biva, obdan z materiali, kot so ilovica, les, steklo, kamen,… Lahko rečemo, da s temi materiali zgradimo nevtralno hišo za človeka, v katero vloži svoje pozitivne energije v procesu gradnje in bivanja, kar mu objekt s hvaležnostjo vrača. S temi materiali onesnažimo okolje tudi do desetkrat manj kot s klasično gradnjo in ta ekološki vtis vključuje tako proizvodnjo gradbenega materiala (rast slame), samo življenje hiše in razgradnjo hiše, do katere pride po njeni življenjski dobi. Po dveh ali treh generacijah ljudi, ki tako hišo uporabljajo, namreč gradbene materiale enostavno vrnemo v okolje.

Zaradi veliko propadajočih stavb, ki so bile na naraven način zgrajene v preteklosti, so zadnje generacije dobile nekakšen odpor do vseh naravnih materialov. Vendar je to na nek način krivično, pa s tem ne podcenjujem sodobnih gradbenih materialov, ki so vrhunski. Nekateri pa na novo odkrivamo in spoznavamo čudovite lastnosti naravnih materialov, bivamo v naravno zgrajenih objektih, ki so obenem sodobni in s tem dajemo zgled ljudem, ki so nekako na meji odločitve med naravnimi materiali ali sodobnimi materiali. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je bivanje v naravni hiši neprimerno boljše kot v klasični gradnji in da je ekološko lahko tudi ekonomično, torej, da naravna gradnja ne udari investitorja bolj po žepu kot klasična gradnja.«