Jeklo
Jeklo se pri gradbeništvu uporablja za izdelavo konstrukcij. Gradbena jekla za konstrukcije so nelegirana ali malo legirana jekla, klasificirana po svojih mehanskih lastnostih. Predvsem pomembni lastnosti sta trdnost materiala in pa meja njegove plastičnosti, druge pomembne lastnosti, ki pa se presojajo glede na vrsto obtežbe pa so:
- žilavost,
- odpornost proti krhkemu lomu,
- odpornost proti staranju,
- korozijska odpornost,…
Posamezna jekla so razdeljena na kakovostne razrede, glede na kemijsko sestavo in mehanske lastnosti jekla:
- Kakovostni razred A: primerna za zakovičene konstrukcije, tanjše elemente zvarjenih konstrukcij, ki so obremenjeni le s statično obtežbo in niso izpostavljeni večjim temperaturnim spremembam ali nizkim temperaturam;
- Kakovostni razred B: za debelejše, statično obremenjene varjene konstrukcije, kjer ni nevarnosti krhkega loma, konstrukcija je lahko izpostavljena temperaturnim spremembam, ne pa tudi nizki temperaturi;
- Kakovostni razred C: za bolj zapletene konstrukcije, ki so tudi dinamično obremenjene, niso pa izpostavljene prenizkim temperaturam, mogoča je tudi nevarnost krhkega loma;
- Kakovostni razred D: za zapletenejše zvarjene konstrukcije, ki morajo biti varne tudi proti krhkemu lomu.
Pri jeklenih konstrukcijah ločimo dve vrsti obtežbe, ki jih morajo le te nositi:
- osnovna obtežba: sem štejemo stalno obtežbo, koristno obtežbo in sneg;
- osnovna in dopolnilna obtežba: za konstrukcije, ki morajo zdržati tudi vplive vetra, zavorne sile in vpliv temperature.
Spajanje jeklenih konstrukcij
Jeklene konstrukcije so sestavljene iz posameznih profilov in pločevin, ki jih povezujemo na naslednje načine:
- z zakovicami,
- z vijaki,
- s čepi,
- z varjenjem.
Zakovice uporabljamo za povezovanje jeklenih konstrukcij že več sto let. Izdelane so iz okroglega valjanega jekla, katerega kvaliteto predpisujejo standardi. Nezakovana zakovica ima zakovično glavo in vrat, vgrajujemo jo v segretem stanju, strojno ali ročno, tako da iz zakovičjega vratu oblikujemo nasprotno glavico. Glede na oblike poznamo zakovice s polkrožno, polpogreznjeno ali pogreznjeno glavico.
Vijake uporabljamo pri montažnih stikih, železniških mostovih in v stikih, kjer je paket pločevin zelo debel. Vijak je sestavljen iz glavice, vratu in matice ter podložne ploščice. Dimenzije in oblike vijakov so normirane. Glede na točnost izdelave delimo vijake na obdelane in neobdelane. Premer vratu obdelanega vijaka mora ustrezati premeru luknje s toleranco 0,2 mm, premer neobdelanega vijaka pa ima lahko toleranco 0,1 mm.
Posebna vrsta vijakov so visokovredni oz. prednapeti vijaki,za katere je značilno kontrolirano privijanje. Vijake privijamo z ročnim ali pnevmatičnim orodjem.
Varjenje je spajanje konstrukcijskih delov s pomočjo temperature. Pri tem lahko dodajamo dodatni material, ni pa nujno. Jeklene konstrukcije s področja visokih gradenj (stebri, žerjavne proge, mostovi) najpogosteje varimo z električnim obločnim varjenjem s topljivo elektrodo (ki je dodatni material). Konstrukcije iz lahkih kovin pa varimo z električnim oblokom v zaščitnem plinu, argonu. Cevne konstrukcije varimo s plinskim varjenjem (centralna kurjava).
Pri varjenju nastajata dva elementa, zvarni spoj in varek. Zvarni spoj je celota, ki nastane z varjenjem (torej zvar z okolico in morebitni dodatni elementi). Varek je nanos taline, ki je nastal v eni sami potezi.
Oblike in dimenzije zvarov so določene s posebnimi standardi, v osnovi pa se uporabljata predvsem soležni in pa kotni zvar.
Elementi jeklenih konstrukcij
Pri izdelavi vseh vrst jeklenih konstrukcij se uporabljajo naslednji konstrukcijski elementi iz jekla:
- natezne palice,
- tlačene palice,
- tlačene palice sestavljenih prerezov,
- tlačene palice s spremenljivim prerezom,
- polnostenski nosilec,
- paličje.