Slama
Za izdelavo slamnate strehe so najboljše slabše gnojene rastline, saj se tako ne spodbuja umetna rast, slama pa je bolj čvrsta in ima daljšo življenjsko dobo. Za pokrivanje strehe so najboljše pšenična, ržena in pirina slama. Slednji sta najodpornejši, zato sta se iz varčevalnih razlogov uporabljali predvsem za kritje slemena in zaključka strehe.
Slama za streho se izbira pri mlatenju žita (kjer se ločuje zrnje od rastline). Za streho je dobra le suha, lepa, gladka in nepoškodovana slama. Posušena in očiščena slama se ročno poveže v snope (»škupe«) debele do 80 cm. Povezani snopi tvorijo gradnike strehe - lahko bi rekli, da ima en snop enako vlogo kot en strešnik. Povezani snopi se na ostrešje pritrdijo z vrbovimi šibami. Polaganje snopov se začne na dnu in nadaljuje proti slemenu. Ker je sleme najbolj izpostavljen del strehe, je tam potrebna pogostejša menjava slame, povprečno na vsakih 10 let.
V kvadratnem metru take, več kot 20 cm debele slamnate strehe, je lahko tudi več kot 10.000 slamic in okoli 85 % zraka. Velik delež zraka v strehi deluje izolativno, zato je slamnata streha hkrati tudi toplotna izolacija.
Kljub temu, da je slama naraven material in bi v naravnem okolju lahko hitro propadla, streha, pokrita s slamo, zdrži več kot dve desetletji. Včasih je slamnata streha lahko zdržala tudi več kot 50 let, danes pa žal nimamo več na volje starih sort žit, pravega znanja, predvsem pa na krajšo življenjsko dobo vpliva onesnaženo ozračje.
Po izteku življenjske dobe se je slamo lahko uporabilo kot steljo za živino, danes pa jo največkrat kar kompostiramo. Življenjski cikel slame kot gradbenega materiala je tako sklenjen.