Staro pohištvo je naložba - intervju z Danilom Bertoncljem, ljubiteljem starega pohištva

G. Danilo Bertoncelj je ljubitelj starin in starega pohištva. Skupaj s kolegi je napisal knjigo z naslovom Obnova in restavriranje pohištva, ki še išče založnika. Pri restavriranju ga najbolj navdihuje to, da s svojim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami lahko oživi že skoraj povsem uničen kos pohištva, da ta zasije v svoji lepoti, ki jo je imel ob nastanku. Veselje do dela mu vedno znova vzbudi zadovoljstvo, ki se nariše na obrazu naročnika, ko ta ponovno zagleda renoviran izdelek.

Kako ste prišli do restavratorstva?

Ljubezen do starin sem začutil že zelo zgodaj. Otroštvo in mladost sem preživel v hiši znanega lekarnarja in zbiralca starin g. Lavička v Tržiču. Njegova zbirka redkih eksponatov krasi muzej farmacevtske družbe Lek in je občasno na ogled tudi širši javnosti. Podstreha in klet sta bili polni čarobnih predmetov, ki so usodno zaznamovali mojo kasnejšo poklicno pot. Vedno sem tudi rad delal z lesom. Sprva sem se ljubiteljsko ukvarjal z restavriranjem manjših kosov pohištva, potem pa je hobi prerasel v posel, ki ga že 20 let opravljam z dušo in srcem. K meni prihajajo večinoma ljubitelji starin, ki za svoj denar želijo kvalitetno opravljeno delo.

Restavrirana omara iz obdobja baroka

Restavriranje pohištva ni stara obrt. V knjigi Restoring furniture sem prebrala, da je šele po 1. svetovni vojni postalo moderno zbiranje starega pohištva. Takrat so bile starinarne napolnjene z deli opreme podeželskih hiš v Evropi, veliki Britaniji in Ameriki. Kako pa je bilo z restavriranjem pohištva v Sloveniji?

Ljudje so že od nekdaj zbirali starinske in dragocene predmete. Sprva jih najdemo med plemstvom, kasneje pa med premožnejšimi sloji prebivalstva. Večina ljudi do 17. stoletja, pri nas so bili to večinoma kmetje, sploh ni imela pohištva, če izvzamemo preprosto mizo in klop ter le izjemoma skrinjo.

Skozi vsa obdobja so pohištvo tudi obnavljali in to je bilo v domeni mizarjev. Pri tem delu so se nekateri bolj potrudili, da se približajo izvirniku, drugi manj. Strokoven pristop k obnovi starega pohištva pa se začne šele v 20. stoletju. Takrat pride v rabo beseda restavratorstvo, ki danes zajema obnovo vseh starin – slik, kipov, pohištva,… Za restavriranje starih slik in kipov obstaja poseben študij na Akademiji za likovno umetnost, zgolj restavriranja pohištva pa ne poučujejo nikjer, kar pa ne pripomore k ohranjanju kulturne dediščine in to je problem.

Edini?

Ne, srečujem se tudi z drugimi izzivi. Ker to delo še nima dolge tradicije, ga je težko ovrednotiti tako kot druga obrtniška oziroma umetniška dela. Pri tem delu je potreben izrazito kreativen pristop. Med delom začutim pohištvo in se trudim povrniti predmetom njihovo avtentičnost. Tu ni bližnjic. Nič se ne da prehiteti, vsaka malomarnost na koncu podaljša in podraži postopek obnove. Poleg tega mora restavrator mnogokrat stranki podrobno razložiti potek dela, da opraviči ceno za opravljeno delo. Nestrokovni posegi lahko pohištvo uničijo, takrat postane popravilo dražje od izdelka samega.

Katera znanja in osebnostne lastnosti bi moral imeti restavrator starega pohištva poleg tega, da ve, kako se je les uporabljal skozi stoletja ter pozna zgodovino stilov pohištva?

Pri restavratorskem delu je nujna ljubezen, potrpežljivost, pozornost, natančnost, dobro razvite ročne spretnosti,… Ker ni šol za restavriranje pohištva, se je treba znajti. Literature v slovenščini s tega področja ni, zato sem prebiral angleško in nemško literaturo. Tudi starejši izkušeni zbiralci starin so mi veliko pomagali z nasveti. Mnogo vprašanj se je pojavilo sproti, pri delu samem. Znanje iz knjig sem nadgrajeval s pogovori in opazovanjem dela mizarjev pri delu, ki so obvladali stare tehnike. Nekatere načine restavriranja pa sem osvojil s preizkusi, pri delu samem. Nujno je poznavanje mizarskih ter klasičnih restavratorskih postopkov, potrebno pa je biti tudi na tekočem z novimi tehnikami, tako, da nam izzivov ne zmanjka. Vsak antikviteta je zgodba zase.

Restavriranje pohištva zahteva tudi temeljito poznavanje lesa. Ko želimo na primer obnoviti poškodovano kredenco iz orehovine, smo postavljeni pred izziv, kje bomo našli enak orehov les. Trgovine, kjer bi to prodajali, ni. Če uporabimo nov kos lesa, ta niti ni podoben tistemu, ki je bil uporabljen pred mnogimi leti. Pomembno vlogo igra tudi rastišče in vremenski pogoji, ki so zdaj drugačni, kot včasih. Štajerski oreh je recimo drugačen od gorenjskega, hitro rastoče drevo ima drugačno gostoto letnic kot počasi rastoče, končni videz dveh kosov orehovine je tako lahko povsem različen. Dober restavrator je na to posebej pozoren. Na zalogi je potrebno imeti dovolj različnega, predvsem starega lesa. Največkrat je to les iz manj vrednih ali napol uničenih kosov pohištva, ki se ga ne splača več obnavljati.

Kako se lotevate restavriranja, ki spremeni poškodovano pohištvo v osveženega?

Proces restavriranja je v večini primerov zamuden. Najprej si pohištvo podrobno ogledam in izdelam načrt nadaljnje obdelave. Običajno sledi čiščenje, razstavljanje na posamezne dele ter mizarska popravila. Dober restavrator stremi k temu, da se čim več starega pohištva ohrani vključno s patino, ki dviguje pohištvu ceno. Rahle poškodbe, udarci morajo ostati vidni. Pohištvo, ki je do brezhibnosti zbrušeno, zgubi vrednost. Posamezne dele nadomestimo z novimi le, če je to res nujno potrebno. Za lepljenje pohištva uporabljamo kožni ali zajčji klej. Sledi politiranje, postopek plemenitenja lesa. Gre za ročni nanos šelakove politure, ki se nanaša v več fazah na površino pohištva in se vtre v les. Šelak je snov povsem naravnega izvora, izločajo ga uši, ki se prehranjujejo s sokom vzhodnoindijskega figovca. Te izločke ustrezno predelajo in so v obliki lusk raztopljeni v alkoholu, pripravljeni za različne namene, predvsem pa za plemenitenje pohištva. Pohištvo iz mehkejših vrst lesa lahko tudi voskamo z mešanico čebeljih in drugih voskov. Možno ga je tudi oljiti, vendar se ta postopek manj uporablja.

Restavrator Danilo Bertoncelj pri delu

Kaj največkrat želijo vedeti ljudje, ki se obračajo k vam po nasvet glede obnove pohištva?

Običajno me ljudje sprašujejo o vrednosti njihovega pohištva, zanima jih, če se ga splača restavrirati. Vrednost je odvisna od ohranjenosti ter seveda starosti. V vseh obdobjih so izdelovali pohištvo različnih kvalitet. Vrhunski predmeti iz baroka in rokokoja so polni okrasja. Za evropsko plemstvo je bilo značilno, da je svojo opremo krasilo z bogatimi intarzijami iz srebra, biserne matice, slonovine,… Upodobljeni so bili posvetni motivi iz življenja tistega časa.

Koliko časa poteče od ogleda starine pa do obnove pohištva?

Ogled opravimo takoj, na obdelavo pa je potrebno počakati kakšen mesec ali dva. Postopki obnove so odvisni od vrste poškodb.

Iz katerega zgodovinskega obdobja je največ pohištva, ki ga dobite restavratorji v obdelavo?

Veliko pohištva je iz obdobja Alt Deutsch (staronemški stil). To je prvo pohištvo, ki se je začelo izdelovati na industrijski način. Je stil z veliko rezljanega in struženega okrasja. Pri pravih ljubiteljih starin in zbiralcih ni posebno priljubljen, verjetno zato, ker je mešanica različnih stilov. Največ pohištva je iz obdobja secesije. Zanj so značilne elegantne linije, vitice in okrasje iz stiliziranega cvetja. Tudi kvalitetno pohištvo Bidermajer se še dobi na trgu. Vedno je bilo cenjeno med ljubitelji in poznavalci starin, posebno manjši kosi so bolj zaželeni. Iz obdobja baroka in starejših obdobij pa ga je izredno malo.

Kaj pa cenijo pravi zbiralci starin?

Pravi zbiralci in ljubitelji starin cenijo oseben pristop umetnika, izdelovalca, oblikovalca ter seveda starost. Starejše kot je pohištvo, višjo vrednost dosega. Na evropskih trgih v zadnjih letih zelo visoko kotira pohištvo Art Deco, čeprav je mlajše. Združuje umetnost in vrhunsko obrtniško izdelavo, pri nas pa se ga včasih dobi za majhen denar. Zelo cenjeni so tudi izdelki iz obdobja Bauhausa. V zadnjem času prihajajo v modo pohištvo in predmeti iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja.

Restavrirana pisalna miza v staronemškem stilu

Staro pohištvo pridobiva na vrednosti. Kateri dejavniki najbolj zvišujejo ceno?

To je predvsem stil, starost, (z izjemo Art Deco), kvaliteta izdelave in bogastvo okrasja ter vrsta lesa. Vse pohištvo je bilo izdelano po naročilu. Lastnik je, glede na plačilno zmožnost določal, kakšno pohištvo želi. Že takrat dragi izdelki, so tudi danes vredni več. Boljše pohištvo je navadno iz dražjih vrst lesa. Manj premožni, ki so želeli bogatejši videz, so naročali izdelke iz cenejšega mehkega lesa. Tako pohištvo so potem posebni mojstri umetno plemenitili; ter ga barvali tako, da je navzven delovalo, kot bi bilo iz mahagonija, češnje ali oreha. Ta postopek se je imenoval »flodranje«, kar pa ne smemo zamenjevati s furniranjem.

Kot zanimivost naj omenim, da je bil plemenit les včasih zelo dragocen, zato so z njim furnirali manj kvalitetne lesove. Tako pohištvo je bilo zelo cenjeno že v baroku, furnir pa je bil bistveno debelejši kot v kasnejših obdobjih.

Kaj bi morali ljudje vedeti, preden se odločajo za nakup starega pohištva?

Najpomembneje je, da nam je kos pohištva všeč. Če je restavriran, bodimo previdni. Restavriranega pohištva ne kupujmo, razen v starinarnicah, kjer vam izdajo certifikat s podatkom, kje je bilo restavrirano. Pri »starinarjih-preprodajalcih« ne bomo dobili pravih informacij. Ljubiteljem starin svetujem, naj se obrnejo na izkušenega starinarja ali restavratorja, ki bo ločil ponaredke in slabo restavrirane izdelke od pristnih kosov in je na tekočem tudi s tržnim dogajanjem. Za nižjo ceno se vam splača pogajati.

Po čem se prepozna dober restavrator starega pohištva?

Dobrega restavratorja priporočijo njegove stranke, najboljša reklama pa so njegovi izdelki.

Pohištvo kot naložba?

Če kupujete novo pohištvo, je to praviloma dražje od starega, kvalitetno restavriranega. Seveda ta trditev ne velja za dražje "zbiralske" antikvitete. Še toliko manj, če izvirajo iz obdobja baroka. Vsekakor pa to drži za povprečni cenovni razred pohištva iz obdobja secesije ali staronemškega stila. Sodobno pohištvo je običajno narejeno iz manj kvalitetnega lesa kot staro. Čez deset let bo starina imela višjo ceno od danes kupljenega, ki ga boste verjetno zavrgli, sploh, če je narejen iz iverke ali podobnih materialov. Nakup starega pohištva je pametna naložba, ki se vam bo čez leta obrestovala.

Besedilo: Urša Černivec
Fotografije: Danilo Bertoncelj