Vodič

Indukcijska kuhalna plošča

Medtem, ko le še redkokje srečamo štedilnike na drva (narečno »kiperbuš ali šporget«), tehnologija hiti s svetlobno hitrostjo naprej. Spoznanja znanstvenikov pa srečamo tudi v praksi. Eno od teh je tudi indukcijsko kuhališče, ki marsikateremu kuharju oziroma kuharici učinkovito pomaga pri kuhanju.

Zgodovina

Prvi patenti so se pojavili že daljnega leta 1900. Prikaz delovanja kuhališča je sredi petdesetih prikazal oddelek podjetja General Motors. Dotični izdelek ni bil dan v proizvodnjo. Večji razvoj je indukcija doživela v 70-ih letih 20. stoletja, ko je bilo v ZDA na trg danih samo nekaj sto primerkov indukcijskega kuhališča po zelo visoki ceni. Vendar pa zaradi visoke cene indukcija dolgo ni našla poti v naš vsak dan. Šele nižji stroški, tako proizvodnje kot prodaje, so povečali priljubljenost indukcijskega kuhališča, brez katerega si danes marsikdo ne predstavlja več kuhanja.

Delovanje

Indukcijska kuhalna plošča je v osnovi sestavljena iz steklokeramične kuhalne površine na vrhu in tuljave iz bakrene žice, ki je pod ploščo. Ko skozi bakreno žice stoče električni tok, se ustvari elektromagnetno polje. Ko na kuhalno površino postavimo feromagnetno (jekleno ali železno) posodo, polje prenese oziroma inducira energijo v to v kovino, torej našo posodo. Ta energija povzroči, da se posoda segreje. Z reguliranjem moči elektromagnetnega polja se kontrolira količina moči, ki jo spusti v posodo - torej količina toplote. Z upravljavskimi tipkami preprosti in hitro določimo, koliko energije želimo spustiti v posodo, torej kakšna naj bo jakost segrevanja.

Glede na zunanji videz pa ne moremo ločiti klasične steklokeramične kuhalne plošče od indukcijske. Ločimo ju šele po vklopu, steklokeramična kuhalna plošča po vklopu zažari, indukcijska pa ne.

Prednosti in slabosti indukcijskega kuhališča

Med glavnimi prednostmi je manjša poraba energije. Ker je grelec posoda sama, ni izgube energije zaradi segrevanja kuhalne površine. Steklo pod njo se segreje samo toliko kolikor prestopa toplota iz lonca na ploščo pod njim. Kuhalna površina se segreje zaradi tople posode, ki stoji na njej. Zato indukcijska kuhališča lahko imenujemo tudi hladna kuhališča. Ko posodo odmaknemo, se prekine tudi tok energije, posledica je manjša poraba energije. Druga večja prednost je hitra odzivnost – kuhalna plošča je v trenutku vroča oziroma hladna, kar je velika prednost pred steklokeramično ploščo ali klasičnimi električnimi kuhališči. Zaradi hitre odzivnosti je po hitrosti kuhanja indukcija še najbolje primerljiva s plinom, le da tu ni izgub zaradi segrevanja okolice. Večja je tudi varnost uporabe, ker se plošča hitro ohladi.

Med njene največje slabosti spada še vedno visoka cena v primerjavi z ostalimi vrstami štedilnikov. Poleg samega stroška nakupa moramo računati tudi na strošek nakupa nove posode. Indukcija namreč deluje le na feromagnetno posodo. Uporabimo pa lahko staro emajlirano ali črno posodo naših mam in babic, ki je bila še železna. Res pa je, da ni več skrbi z iskanjem ustrezne velikosti posode za vsako kuhališče posebej. Ker se segreje samo površina neposredno pod posodo lahko uporabimo manjšo posodo, kot je premer kuhališča. Nekaterim se na začetku pojavi problem pri kuhanju kave, predvsem zaradi majhnega premera džezve. Večina kuhališč ima namreč najmanjši možen premer posode večji od 8 do 10 cm, zato moramo kupiti posebno posodo za kavo, ki ima dno dovolj široko. Ali je posoda primerna za kuhanje, preverimo tako, da uporabimo magnet. Če se prime na posodo, je ta primerna za uporabo na indukciji.

Vir: SLONEP

Dodaj v:

Preberite še:

Nazaj
Seznam
PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog