Kuhalne plošče
Najpomembnejši in nepogrešljiv del vsake kuhinje je kuhalna plošča. Ustrezna izbira le-te omogoča prihranek časa in energije.
Glede na vrsto energije, ki jo uporablja za svoje delovanje, ločimo plinske in električne (klasične, steklokeramične, indukcijske) kuhalne plošče. Možna je tudi izbira plošče s kombiniranimi viri energije.
V preteklosti prevladujoče klasične litoželezne grelne plošče so v slovenskih gospodinjstvih večinoma zamenjali plinski kuhalniki, v zadnjem času tudi steklokeramične, redkeje pa tudi indukcijske plošče.
Sodoben plinski kuhalnik
Najbolj razširjene in cenovno ugodne so plinske kuhalne plošče, ki omogočajo hitro pripravo hrane, in, če zmanjšamo dotok plina, takojšno reakcijo toplote. Negativna stran uporabe teh štedilnikov ni bojazen, da bi puščal plin, kajti vsi kuhalniki so v skladu z zakonsko uredbo opremljeni z varovali, ki preprečujejo uhajanje plina, temveč maščobni delci, ki se dvigujejo pri kuhanju. So zelo trdovratni in jih le s težavo odstranimo izpod kuhalne plošče in z lesenih kuhinjskih elementov v okolici. Večinoma so plinski štedilniki opremljeni z električnim vžigom, ki sproži iskro in zaneti plamen. Plinski šobi omogočata priklop na zemeljski ali na plin iz jeklenke, menjavo šob pa je najbolje prepustiti pooblaščenemu servisu.
Steklokeramika je idealen material za kuhalne plošče. Odporna je na udarce in odrgnine in zaradi ravne gladke površine, enostavna za čiščenje. Grelno telo je tik pod steklokeramično ploščo. Steklokeramične kuhalne plošče so zaradi boljše prevodnosti energetsko varčnejše od klasičnih kuhalnih plošč iz litine. Steklokeramična plošča ponuja veliko stopenj nastavitve, kuhanje na najmanjši stopnji pa je dovolj počasno tudi za pogrevanje obrokov. Učinkovitost steklokeramičnih kuhališč povečujejo razširjena dvojna ali trojna grela, ki omogočajo odlično prileganje velikosti posode. Boljši izkoristek energije, krajši odzivni čas in enakomerno porazdelitev toplote na dnu posode imajo modeli z vgrajeno funkcijo pospešenega gretja.
Steklokeramični kuhalnik
Klasične steklokeramične plošče pa vse bolj izpodrivajo indukcijske plošče, ki so neprimerno hitrejše in bolj varčne kot ostale kuhalne plošče. Po zunanjem videzu je ta plošča enaka steklokeramični plošči, po principu delovanja pa se od nje bistveno razlikuje. Pri steklokeramični plošči se toplota na dno posode prenaša preko grelca in plošče, indukcijska plošča pa ustvarja toploto neposredno v dnu posode, kar omogoča hitro gretje vsebine. Poraba energije je optimalna, ker se toplota sprošča le na tistem delu plošče, kamor je postavljena posoda. Vključi in izključi se samodejno, in sicer, ko senzor zazna posodo na kuhalnem polju, oz. ko posodo odstranimo, s kuhalnega polja. Modeli, opremljeni z zaščito proti pregrevanju, lahko celo sami zaznajo pregretje, ter avtomatično izklopijo magnetno tuljavo in s tem nadaljnje pregrevanje. Te lastnosti uvrščajo indukcijsko ploščo med najvarnejše gospodinjske pripomočke.
Običajno kuhalno ploščo vgradimo v raven del kuhinjskega niza, možna pa je tudi kotna ali izmaknjena izvedba. S pravilno umestitvijo kuhalne plošče ali štedilnika se lahko izognemo marsikateri nevarnosti. Tako naj bo samostoječi štedilnik ali kuhalna plošča vsaj 30 cm odmaknjena od stene, od stoječe omarice ali pulta. Potencialno požarno nevarnost predstavlja tudi bližina gorljivih materialov, kot so zavese na oknih. Najbolje bo, da kuhalno ploščo lociramo v niz zraven kuhinjskega korita. Na ta način se izognemo morebitnim nesrečam pri prenašanju vročih jedi ali tekočin. Pri namestitvi indukcijske plošče moramo biti pozorni na dotok svežega zraka. Ta plošča ima namreč na dnu vgrajen ventilator, ki hladi elektroniko, zato na zadnji steni kuhinjskega elementa naredimo primerno odprtino.