Vrste lakov

Laki primarno ščitijo les pred zunanjimi učinki (vlago), poleg tega pa ga še polepšajo, oblikujejo in ohranjajo videz lesenih površin. Postopek lakiranja zajema čiščenje in grundiranje podlage, nanos dveh slojev vmesnega premaza in na koncu še končnega laka.

Če želimo les zaščititi pred mehanskimi poškodbami in drugimi vplivi, je najboljše uporabiti lak, saj vsebuje vezivo, ki ustvari zaprt in neprepusten sloj. Laki poleg veziv vsebujejo še topila in pigmente, dodatke za ohranjevanje elastičnosti in sredstva za pospeševanje sušenja. Topila omogočijo, da postane snov tekoča, pigmenti pa dajejo laku barvo.

Lake delimo na več vrst:

• oljni laki (sestavljeni so iz olj zakuhanih iz naravne smole pomešanih s topili. Iz zdravstvenih razlogov so ti laki priporočljivi, saj le redko vsebujejo strupene snovi);

• laki iz akrilnih smol (ti laki spadajo med lake brez strupenih snovi, saj vsebujejo le 10 % organskih topil in so zelo vzdržljivi);

• laki iz alkidnih smol (izdelani so na osnovi lanenega olja in se najpogosteje uporabljajo za lakiranje notranjih in zunanjih površin ter kovin in ometov);

• laki iz naravnih smol (so oljni laki izdelani iz rastlinskih smol in lanenega olja. Ta vrsta lakov je iz okoljevarstvenih razlogov najbolj priporočljiva, saj v njih ni strupenih snovi, njihova cena pa je višja od lakov na osnovi umetnih materialov)

• nitrocelulozni laki (so odporni proti vodi in se najpogosteje uporabljajo za lakiranje pohištva. Z njimi je težko delati, saj se pri nanašanju drugega sloja prvi pogosto zguba in včasih celo odstopi. Ker vsebujejo strupene snovi, jih moramo uporabljati na odprtem);

• laki iz polimernih smol, poliuretanski laki, laki iz epoksidnih smol in poliestrski laki (ti laki so sestavljeni iz umetnih smol. Ker so zelo odporni, so primerni za uporabo na mestih, ki so bolj obremenjena. Vsebujejo delno strupene snovi).