Trajna zelišča in dišavnice
Objavljeno dne 19.07.2007Vrt ima različne funkcije in ravno tako rastline, ki v njem rastejo. Pri tem lahko prednost damo vrtu kot celoti ali pa rastlinam. Nekomu je najpomembnejše, da je vrt lep in urejen. Drugi v njem zbira najrazličnejše rastline in mu estetika ni najpomembnejša. Tretji želi v vrtu predvsem gojiti sadje in zelenjavo. Marsikdo rad v vrtu združuje različne komponente svojega zanimanja, vsakdo pa lahko v svoj vrt vključi tudi trajne dišavnice in zelišča.
Poseben užitek je, če v vrtu tudi kaj zadiši. Če lahko v vrtu naberemo še zelišč za kuhinjo, morda za čaj ali spomladansko frtaljo, bo užitek popoln. Trajna zelišča so tako nezahtevna, da jih lahko večino leta pri vzdrževalnih delih skoraj prezremo, pa bodo še vedno tu, kadar jih bomo potrebovali. In sproti se obnavljajo, zato jih zlepa ne more zmanjkati.
Slika 1: Z dišavnicami lahko oblikujemo tudi zelo lepe cvetlične grede (foto: Mojca Rehar Klančič)
Trajne dišavnice, zelišča in zdravilne rastline so tudi lepe in večino lahko mirno vključimo v tako imenovani okrasni vrt. V gredicah med čisto okrasnimi trajnicami lahko zavzemajo večji ali manjši delež. Takšne so recimo ameriški slamnik (Echinacea purpurea), zlata melisa (Monarda didyma), rdečelistni veliki trpotec (Plantago major 'Atropurpurea') in druge. Le redke so tiste, ki jih nujno moramo vključevati v zelenjavni vrt, ker imajo določene estetske pomanjkljivosti. Takšna je recimo dišeča balzaminka (Tanacetum balsamita). Nekatere lahko priključimo strnjenim nasadom manjših grmovnic, ker tudi sicer sodijo nekam vmes med grmovnice in trajnice. So namreč polgrmi. Takšne so razne sivke (Lavandula sp.) in žajblji (Salvia sp.). Nekatere so pritlikave rasti in jih lahko vključujemo v skalnjake. Takšne so razni timijani (Thymus sp.), pritlikave sorte dobre misli (Origanum sp.) in majaron. Nekatere imajo tako močno rast, da jih lahko sadimo kot posamezne zanimive osamelce. Takšna je recimo rabarbara (Rheum sp.). Zelo visoko rastoče dišavnice, kot so luštrek (Levisticum officinale) ali ajbiš (Althaea officinalis), običajno posadimo nekam ob rob ali celo ob oporo, da ne motijo drugih. Tiste, ki se s podzemnimi pritlikami močno razraščajo v okolje, kot so razne mete (pisanolistna, okroglolistna, nagubanolistna, maroška, poprova in druge), sadimo na izolirano mesto, da se ne vraščajo med druge nekontrolirano. Tudi med zdravilnimi rastlinami so takšne, ki uspevajo lepše v senci, kot na soncu. Takšne so recimo sladka koreninica (Polypodium vulgare) ali pljučnik (Pulmonaria officinalis). Precej vlažno rastišče zahteva baldrijan (Valeriana sp.) in še katera, druge imajo spet rajši odcedna tla. Nekatere pa so tudi močvirske, kot recimo kolmež (Acorus calamus).
Skratka, tako kot za druge trajnice, tudi za dišavnice, zelišča in zdravilne rastline velja, da so med njimi tudi takšne z ekstremnimi potrebami in zahtevami, velika večina pa je zelo nezahtevnih in dolgoživih, zato z njimi v vrtu običajno ni nobenih problemov, če jim le nudimo normalno vrtno prst in nekaj prostora.
Slika 2: Pisanolistna meta sodi sicer med zelo agresivne, če pa jo omejimo je zelo lepa in tudi zelo uporabna (foto: Mojca Rehar Klančič)
V vrtu lahko oblikujemo posamezne gredice, ki so namenjene samo dišavnicam, zdravilnim rastlinam in zeliščem. Takšne gredice lahko v vrtu lociramo ob rob zelenjadnega vrta, lahko pa jih vključimo tudi v okrasni ali bivalni vrt. Vsekakor pa tudi za te trajnice in zlasti še za te velja, da jih gojimo brez uporabe pesticidov, da tako ne zastrupljamo svojega bivalnega okolja in zlasti rastlin, ki jih uporabljamo v prehrani.
Jožica Golob-Klančič
univ.dipl.ing.hort.
Obiščite: