Orientalski križanci telohov
Objavljeno dne 11.05.2007Najbolj barvite cvetove med vsemi telohi imajo prav gotovo orientalski telohi. Nastali so z večkratnim navzkrižnim križanjem orientalskih prednikov z nekaterimi drugimi telohi. Botaniki so tu zasledovali različne cilje. Uspelo jim je vzgojiti sorte z velikimi cvetovi, več cvetov na enem cvetnem steblu in tudi že vrstnate, napol polnjene cvetove.
Barve cvetov orientalskih telohov sicer niso kričečih barv. Zastopane pa so vsi odtenki od belih, belo rumenih, belo zelenih, rožnatih, škrlatno rdečih do rjavo rdečih, vijoličnih, modro rdečih ali celo kovinsko modrih. Najlepši in najbolj zanimivi pa so cvetovi s svetlejšimi obrobami ob temnejši osnovi ali tisti z bolj ali manj bogatimi temnimi pikami in risbami na svetlejši podlagi ali pa tisti, ki so marmorirani. Velikost cvetja je sicer različna, vendar vsi sodijo med velikocvetne.
Slika 1: Pisani cvetovi orientalskih telohov (foto: Mojca Rehar Klančič)
Orientalske telohe sadimo v senco ali polsenco, ker ne marajo žgoče pripeke. Tudi za globoka humusna tla poskrbimo, da nam bodo v veselje. Njihovo listje je sicer lepo in košato, zimzeleno in dokaj trpežno. Če pa je ob začetku cvetenja v pozni zimi ali zgodnji pomladi preutrujen od burje in suhih mrazov, bo najbolje, da ga porežemo kar pri tleh. Tako bomo cvetje naredili še bolj vidno, ker ga košato listje ne bo zakrivalo. Listje se bo takoj po cvetenju obnovilo in pripravilo spet dovolj hrane za cvetenje v naslednjem letu. Starejša razraščena sadika lahko razvije tudi po več deset cvetnih stebel s po dva do pet cvetov in tako bogato cvetenje kar kipi. Listje bi tu bilo res kar nekam odveč.
Slika 2: Cvetovi različnih orientalskih križancev spodbujajo domišljijo (foto: Mojca Rehar Klančič)
Presajanje telohov je zelo redko potrebno, če smo jih posadili na pravo mesto. Običajno jih pustimo na stalnem mestu desetletja. Vsekakor pa je treba enkrat na leto poskrbeti za dodajanje humusa, da zemlja ohrani rahlost in trajno prehranjenost. Tudi ni priporočljivo preveč teptati zemlje v okolici, zlasti ne po dežju, da se zemlja preveč ne zbije. Če so posajeni pod drevjem in grmovjem in jih jeseni prekrije listje, bodo zgodaj spomladi zacveteli kar iz zastirke. Po cvetenju je priporočljivo cvetna stebla odrezati pri tleh, da ne bodo kazila videza nasada. Če želimo iz starega grma namnožiti več sadik, to lahko naredimo z deljenjem. V poznem poletju ali zgodaj jeseni celo sadiko ali njen del izkopljemo in jo razdelimo na več delov ter na novo posadimo v sveže zrahljano in pognojeno vrtno prst ter temeljito zalijemo. Listje lahko porežemo, ni pa nujno, če bomo skrbeli za dovolj vlage. Tako bomo dobili več enakih rastlin, bo pa spet treba kar nekaj let počakati na bogato cvetenje.
Slika 3: Bogato cvetenje dosežemo šele po nekaj letih, vendar je potrpežljivost bogato poplačana (foto: Mojca Rehar Klančič)
Če sodimo med radovedne in potrpežljive vrtnarje, lahko kakšen odcveteli cvet pustimo, da bo dozorelo seme in se bomo preizkusili pri vzgoji novih sadik. Prvo leto bo rastlinica komaj skalila, drugo leto bo že nekoliko zrasla in prve cvetove lahko pričakujemo četrto ali peto leto po setvi. Vsi cvetovi ne bodo enake barve in večina tudi ne bo podobna materinski rastlini. Dobili bomo pisano druščino in ob vsaki novi cvetoči rastlini bomo doživeli presenečenje. Če smo imeli srečo, da smo v vrtu gojili kakšen biserček s polnjenim cvetjem, bo morda tudi med potomci kakšen imel polnjene cvetove, ni pa nujno.
Ob vseh drugih vrtnih telohih, so orientalski telohi z barvitostjo cvetja gotovo nekaj posebnega. Z njimi lahko oblikujemo zimski šopek, lahko jih posadimo v lepo okrasno posodo in ob začetku cvetenja z njimi okrasimo hladno vežo ali vhodno stopnišče, verando ali teraso. V senčnem delu vrta pa so sploh nepogrešljivi, zlasti za tiste bolj zahtevne ljubitelje lepih rastlin.Jožica Golob-Klančič
univ.dipl.ing.hort.
Obiščite: